S tehnološkega stališča, piše v januarja objavljeni 330-stranski študiji Svetovne banke z naslovom Digitalne dividende, lahko manj kot polovica današnjih šolarjev pričakuje, da bo delala v poklicih, ki že obstajajo. Manj kot polovica današnjih šolarjev na Kitajskem, Hrvaškem in Tajskem, pravijo avtorji omenjene študije, in ker za poimenski izbor držav ne navajajo razlogov, je mogoče sklepati, da je predvsem ponazorilen in torej v malce večji ali manjši meri velja za vse tehnološko-razvojno »srednjerazredne« države. Potemtakem tudi za Slovenijo.
Sliši se precej katastrofično, a seveda, opozorjeni so (lahko) napol že rešeni: »Toda več poklicev oziroma delovnih mest, kot jih bo izginilo, bo doživelo preobrazbo. Izziv za politične odločevalce je zagotoviti vsem sedanjim in prihodnjim delavcem možnost, da izkoristijo razširjene ekonomske priložnosti, ki spremljajo rast digitalnih tehnologij. Če ne, bodo nagle tehnološke spremembe povzročile poglobitev neenakosti in mnoge pustile za seboj ter znižale digitalno dividendo.«
Pred slabim stoletjem je (opozorilna) napoved zvenela podobno, a hkrati optimistično, skoraj utopično: »Prizadela nas je nova bolezen, o kateri nekateri bralci morda še niso slišali, a bodo v naslednjih letih zelo veliko – tehnološka brezposelnost. To pomeni brezposelnost kot posledico dejstva, da sredstva za ekonomizacijo uporabe dela odkrivamo hitreje kot nove oblike uporabe dela. Toda to je le prehodno obdobje neusklajenosti. Dolgoročno bo človeštvo rešilo svoj ekonomski problem. Napovedal bi, da bo življenjski standard v naprednih državah čez sto let štiri- do osemkrat višji kot dandanašnji.«
Najbrž najvplivnejši ekonomist sredine prejšnjega stoletja John Maynard Keynes je v svojem eseju Ekonomske možnosti za naše vnuke (Economic Possibilities for our Grandchildren) kmalu po izbruhu velike depresije, sredi vsesplošnega pesimizma, predvidel družbo obilja (v naprednih, torej razvitih državah) oziroma tehnološko posredovane zadovoljitve osnovnih potreb za vse ob nekajkrat – na 15-urni delovni teden – zmanjšani potrebi po človeškem delu. Rešitev »ekonomskega problema« pa bi kajpak sprožila tudi družbeno »revolucijo«: »Vse vrste družbenih navad in ekonomskih praks, povezane z distribucijo blaginje, ter ekonomskih nagrad in kazni, ki jih zdaj vzdržujemo za vsako ceno – ne glede na to, kako neprimerne in nepravične so same po sebi –, ker so pač neizmerno koristne za akumulacijo kapitala, bi lahko, končno svobodni, opustili.«
Keynes je imel, v lanski študiji piše harvardski ekonomist Benjamin Friedman, prav glede rasti blaginje (ker tega pojma ni opredelil, Friedman kot merilo jemlje BDP na prebivalca). Nekako do leta 1970 je imel prav tudi glede zniževanja potrebe po človeškem delu, saj se je delavnik nenehno skrajševal. Dokler ni obtičal – za skoraj že pol stoletja – pri približno 40 urah na teden (in se z dninarskimi oblikami dela tudi že podaljšuje). Kar se je zgodilo tudi z distribucijo blaginje: nekako od 70. let prejšnjega stoletja »tehnološko dividendo« pobira le še »zgornja polovica«, pravzaprav njena smetana. Strnjeni izraz tega so podatki iz nedavne študije mednarodne nevladne organizacije Oxfam, po kateri, med drugim, le 62 najpremožnejših zemljanov poseduje toliko kot polovica, 3,6 milijarde najrevnejših. Ali še drugače: rast medianskega dohodka, tolikšnega kot ga (v ZDA) dobiva največ ljudi, je pod Keynesovo spodnjo mejo (štirikratne rasti), rast »blaginje« pa na zgornji (osemkratniku).
Dividendo pobira, predvsem od prve naftne krize in razpada bretton-woodske svetovne gospodarske ureditve, kapital. In tukaj se lahko s poudarkom vrnemo k dvema pojmoma v navedku iz študije Svetovne banke – politični odločevalci in razširjene ekonomske priložnosti – in jima dodamo še tretjega: znanja/veščine oziroma izobrazba. Ta se zgolj z angleškim pojmom skills v študiji pojavi približno 600-krat, če mu dodamo še education, pa skoraj tolikokrat kot pojem digital, torej več kot trikrat na vsaki strani. Že samo to pove zelo veliko o »poanti« Digitalnih dividend: od političnih odločitev, zlasti glede nevlaganja in nereformiranja izobraževalnega sistema, je odvisno, koliko ljudi bo imelo korist od tehnološkega napredka.
Majhni v tem primeru ne morejo imeti vsega, kar imajo veliki, a to ne more biti izgovor, da se razmišljanja o prihodnosti lotevajo tako kot slovenska vlada. Z nekakšno delavnico, ki naj bi zbudila vtis, da »vizija« (2050) nastaja iz »aktivnega državljana«, »od spodaj«. Morda je to eksperiment OECD, pri katerem moramo sodelovati, toda vizije (in strategije) so delo za kvalificirano javnost in razsvetljeno politiko (ter razgledano uradništvo), njihovo izhodišče pa mora biti jasno opredeljeno. In bolj primernega, če hočete nujnega, kot je vprašanje, po čem bo čez deset, dvajset, trideset let povpraševal trg dela, kakšen ta sploh bo in kaj storiti za kar najbolj enakomerno delitev tehnološke dividende, kratko malo ni.
