Pred podobno zahtevo se lahko znajde vsak državljan: določen upravni organ bi rad, da mu prinese podatek ali dokument, ki ga ima drug upravni organ (in je morda celo računalniško dostopen) in bi si ga organ moral priskrbeti po uradni dolžnosti. Državljan načeloma tovrstni zahtevi ni dolžan ugoditi, vendar… Vendar pa sploh ni nujno, da gre zgolj za udobno uradniško prelaganje dela. Zahteva je nemara posledica neusklajenosti ali nepreglednosti predpisov. Morda tisti, ki je predpis, zakon ali podrejeni akt sprejemal, ni razmislil o vseh njegovih učinkih, ni se posvetoval z deležniki, zlasti tistimi, ki jih s predpisom naslavlja, in ni spremljal, kako se določena norma »obnaša« v praksi.
Z vsemi tremi omenjenimi problemi pri sprejemanju predpisov se v pred dnevi objavljenem pregledu normativnih politik (Regulatory Policy Outlook) svojih članic ukvarjajo tudi analitiki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). To je prvi sistematični pregled zakonodajnih praks držav članic, v katerem so povzeli ugotovitve raziskave o uvajanju priporočil OECD, zlasti tistih iz leta 2012. Ta so, je rečeno v predgovoru pregleda, zelo ambiciozna, zato ni bilo mogoče računati, da bodo čez noč našla pot v nacionalne zakonodajne postopke. Sicer pa sama gospodarska kriza, ki ji ni videti konca, pred zakonodajalce postavlja ostre zahteve po kar najbolj preglednem, smotrnem in učinkovitem normativnem okviru.
Papir in praksa
Na papirju so članice OECD veliko dela že opravile: skoraj vse imajo opredeljeno normativno politiko in določenega ministra ali visokega uradnika, ki je pristojen za uveljavljanje dobrih zakonodajnih praks. Prav tako so vse razen ene javne razprave in analizo učinkov zakonodaje že vključile med nujne sestavine zakonodajnih postopkov. Pri uresničevanju ni tako bleščeče: manj kot polovica držav OECD sistematično spremlja učinke zakona, manj kot tretjina držav primerja dosežene učinke z zaželenimi. Zato večina držav članic ne ve, ali so veljavni predpisi sploh potrebni in koristni oziroma ali je zakonodajna politika ustrezna in ali ima učinek na odločitve. Prav tako manj kot tretjina članic v predpripravo vseh pomembnih (sistemskih) zakonov, torej pred pisanjem osnutka, vključi vse deležnike, jim da na voljo vse potrebne podatke za razpravo, možne rešitve in utemeljitve zanje.
Sodelovanje vseh deležnikov je po mnenju OECD osrednji steber zakonodajne politike in čeprav mu države OECD posvečajo vse več pozornosti, ga v različnih fazah zakonodajnega postopka in vrednotenja predpisov v vsakdanjem življenju različno upoštevajo. Najmanjša je, v povprečju, vloga deležnikov v fazi uveljavitve zakonodaje, zaradi česar imajo zakonodajalci manj vpogleda v praktične težave, ki jih imajo tisti, na katere se zakon naslavlja. Slovenija je v tem pogledu, ko gre za zakone, nad povprečjem OECD, po ugotovitvah iz pregleda imajo to najbolje urejeno Velika Britanija, Slovaška in Mehika (ki je sploh ena izmed najbolje ocenjenih držav), najslabše pa Japonska, Izrael in Irska.
Kdo pa piše predpise?
Pri vnaprejšnjem ocenjevanju koristi, stroškov in učinkov novih ali spremenjenih predpisov, opredelitvi problema in možnih rešitev, zbiranju podatkov, vrednotenju alternativ ter izbiri zaželene opcije je slovenski normativni postopek (tako pri zakonih kot podrejenih aktih) po oceni analitikov OECD povprečen, v zlati sredini. Slabše je ocenjen sistem kasnejšega spremljanja in vrednotenja praktičnih učinkov predpisov. Prav glede kasnejšega vrednotenja predpisov ima večina članic organizacije največ težav, med drugim z vključevanjem javnosti oziroma deležnikov. To je praviloma omejeno na fazo sprejemanja predpisa.
V OECD so analizo zakonodajnih postopkov pripravili na podlagi podrobnega vprašalnika, seveda nujno omejenega na »pravne tehnikalije« oziroma formalno urejenost postopka. Samo med vrsticami je tako mogoče razbrati, da se analitiki zavedajo zelo pomembne pomanjkljivosti lastnega dela, namreč neupoštevanja neformalnega vpliva interesnih skupin ali celo dovolj vplivnih posameznikov, zlasti recimo podjetij, na vsebino predpisov. Med glavnimi ovirami za večjo in enakopravno vključenost vseh deležnikov v postopek tako naštevajo pomanjkanje ozaveščenosti, premalo in na drugi strani preveč informacij (zaradi dolžine dokumentov, zapletenega jezika itd.) ter – ujetost javne razprave v okvire organiziranih interesnih skupin. Drugače rečeno, pregled zakonodajnih praks s svojo razmeroma birokratsko aritmetiko (ne)upoštevanih priporočil OECD ne odgovarja na vprašanje, kdo zares piše predpise, in seveda še manj na vprašanje, kako preprečiti, da jih ne bi pisali nepoklicani.
