The Port of Life je moderna zvočno-vizualna pripoved o izkušnjah imigrantov v New Yorku, v katero je Žan Tetičkovič, tolkalec, bobnar, skladatelj in aranžer, vtkal v prvi vrsti jazzovske ideje, te pa zmešal s klasično, elektronsko in »world« glasbo. Konec marca bo projekt posnel v New Yorku z drugimi glasbeniki, za slovenski koncert pa je pobral kolege iz svojega prvega kvinteta in še nekaj drugih; v obeh bo sodeloval le basist Myles Sloniker iz Kolorada. Tetičkovič je prvič – v tandemu s fotografom Andrejem Lamutom – v glasbeno podobo vtkal še vizualno.
Vedno znova samo emigrant
Žana Tetičkoviča je navdihnil Ellis Island, otoček ob južnem delu Manhattna, prek katerega so med letoma 1892 in 1954 v Ameriko prišli skoraj vsi priseljenci. »Tudi glasbeniki, med njimi številni skladatelji judovskega rodu, ki so pozneje soustvarili jazzovske standarde. Na tem otoku se mi je zazdelo, da moram uglasbiti tudi svojo zgodbo,« pravi. »Sam se ne obremenjujem s statusom priseljenca, verjetno bi se znašel povsod in bi hitro zaživel z novo kulturo. Vendar so drugi tisti, ki te vedno znova opominjajo, kdo si. Nisi njihov in vedno znova si zanje samo emigrant.«
V New Yorku se je znašel že pri 19 letih, čeprav tja sploh ni bil namenjen. Ko ni opravil sprejemnih izpitov v Gradcu in jih je potem v nemškem Gröningenu, je za teden dni skočil še na delavnico k Reggieju Workmanu v Haag; mlad fant je legendarnega kontrabasista tako navdušil, da ga je povabil na študij v New York. S soprogo mariborskih korenin koreografinjo Mayo Milenkovic Workman sta mu potem pomagala premostiti prve priselitvene tegobe. In hitro se je znašel, tudi profesionalno. Kot edini tujec doslej je kar dvakrat dobil ASCAP Young Jazz Composers Award, nagrado največjega združenja komponistov in izdajateljev v Ameriki; zdaj je njihov član.
Osrednji del Port of Life bo dobro uro trajajoča šeststavčna Suita akulturacije, »skozi katero predstavim celotno psihološko zgodbo vseh občutkov, skozi katere priseljenec prehaja«. Prvi stavek Preludij in slovo se navezuje na spomine na dom, drugi Evforija pripoveduje o kratko trajajočem občutju tujca v novem okolju, v tretjem stavku Kolaps sledi »umestitvena« kriza, četrti stavek Osamitev pa govori o naslednjem obdobju, ko se človek zapre vase in začne zavračati vse tuje. Peti stavek Nastavitev in zadnji Nov začetek spregovorita o popolni asimilaciji posameznika v novo kulturo. Suito zaokrožujeta dva dela z istim naslovom Port of Life, ki služita kot Tetičkovičev osebni umetniški podpis. »O meni govorita najbolj pristno: prvi del o tem, kaj sem si želel postati, drugi, kar dejansko sem.«
Nenehno v razvijanju
Tetičkovič je diplomant The New School For Jazz and Contemporary Music: zanimala so ga tako tolkala in bobni kot skladanje, tudi klasično. Bil je že asistent na fakulteti, zdaj se pred začetkom magistrskega študija »praktično usposablja«. Zdaj je čas za projekt Port of Life, za studijska snemanja in špile po newyorških klubih.
»Jazz vidim kot neko neprestano razkrajajočo zmes, ki pa se ves čas sestavlja na novo. Nikoli ni statičen, ves čas je v razvijanju, kar se najbolj kaže verjetno prav v New Yorku. Na nedavnem Winter Jazz Festu so igrali vsi, ki trenutno na tej sceni nekaj pomenijo. Morda so evropski festivali v primerjavi z ameriškimi bolj naravnani na improvizacijo. Sam jo zelo spoštujem, vseeno pa mislim, da je temeljna tudi kompozicija, estetika. Moraš biti na neki način deloholik in se ne zanašati zgolj na inspiracijo in intuicijo,« je prepričan.
Pred dvema letoma je z Big bandom RTV Slovenija ter nekaterimi glasbenimi mački predstavil avtorski projekt Oasis, nekoliko spremenjenega tudi v Kinu Šiška. »Takrat sem bil stilsko bolj naravnan na balkansko glasbo, moj zdajšnji projekt pa je povsem drugačen – predvsem je bolj zrel. Bolj sem gotov vase in v svoje delo.«
