Tapiserijo z motivom Guernice, darilo Nelsona A. Rockefellerja Združenim narodom, so prekrili z modrim platnom s skopim pojasnilom uslužbencev ZN, da so modro ozadje izbrali zaradi zahtev televizijske produkcije, čeprav je bil razlog očiten. Subverzivni potencial Picassovega protivojnega krika nasproti ameriški vojni retoriki je boleče padel v oči deset dni prej, ko je na istem mestu, pred Guernico na sedežu varnostnega sveta, glavni inšpektor ZN Hans Blix predstavil poročilo o inšpekcijskem pregledu iraškega orožja. Povsem logično je Busheva administracija prišla do sklepa, da bi bilo neprimerno napovedovati vojno pred najbolj slavnim protivojnim delom v zgodovini umetnosti, gospodarji vojne pa so težavo rešili z nekaj desetimi kvadratnimi metri modrega platna.
Da bi bil škandal popoln, je poskrbela zgodovina: seveda se je izkazalo, da Irak ni imel kemičnega orožja in da so Američani sprožili vojno na osnovi lažnih poročil. Tako, jebiga, ni bilo bistvene razlike med Bushevim bombardiranjem Bagdada zaradi pomoči iraški opoziciji in širjenja prostora »svobode« v Iraku ter Hitlerjevim bombardiranjem Guernice zaradi pomoči Francovi vojski in širjenja prostora »svobode« v Španiji. Ameriški zračni napadi na Irak resda niso bili ne prvi ne zadnji. Neusmiljeno bombardiranje Guernice leta 1937 pa je bilo prvo: bilo je prvi primer uničenja mesta iz zraka v zgodovini.
Powllova novinarska konferenca tako ni ostala zapisana v zgodovino toliko zaradi ameriške napovedi vojne Iraku – kot rečeno, ne prve ne zadnje – kot zaradi napovedi vojne umetnosti. Prva žrtev te prevzetne ameriške vojne je bila tako znamenita Picassova Guernica, sramotno pokrita za potrebe novih bomb in novih guernic.
Vojna našega brezglavega stoletja proti umetnosti je, zanimivo, sklenila poln krog, ko so te dni inšpektorji Mednarodne agencije za jedrsko energijo potrdili, da je Iran opustil svoj jedrski program, Združeni narodi pa ukinili več desetletij trajajoče sankcije proti Teheranu, ki so jih uvedli še po revoluciji davnega leta 1979. V istem trenutku je zahod, kot ameriške gospodinje v nakupovalna središča na črni petek, navalil na nenadoma sproščeni bogati iranski trg, drugo najmočnejše gospodarstvo Bližnjega vzhoda, in sledilo je nepojmljivo prilizovanje gospodarjem iranske nafte.
Končno je v teh dneh – natanko trinajst let po novinarski konferenci, na kateri je Colin Powell napovedal vojno Iraku – iranski predsednik Hasan Rohani na skupni novinarski konferenci z italijanskim premierjem Matteom Renzijem v zgradbi Kapitolskega muzeja v Rimu sporočil, da »varnostnih vprašanj v zahodni Aziji ni mogoče reševati z vojno«. Prvič po letu 1979 je kak šef iranske države stopil na evropska tla: Italija kot največji evropski trgovinski partner Irana pred uvedbo sankcij ni bila izbrana po naključju.
Kamere so seveda zabeležile ta zgodovinski trenutek, čeprav se bo trenutek izkazal za zgodovinskega ravno zaradi tistega, česar kamere niso zabeležile – za čas obiska iranskega predsednika so pristojne službe z belimi paneli na hodnikih Kapitolskega muzeja pred kamerami in očmi občutljivega gosta skrile gole antične kipe, kot je znamenita Kapitolska Venera.
Kapitolsko Venero, mojstrovino antičnega kiparstva, so skrili v bel lesen zaboj s skopim pojasnilom italijanske vlade, da kot dobri gostitelji niso hoteli žaliti verskih in nravnih čustev visokega gosta, čeprav je bil pravi razlog očiten. Subverzivni potencial golega telesa nasproti konservativni morali bogatega gosta je boleče padel v oči tri mesece prej, ko je italijanski premier v Firencah sprejel vladarja Abu Dabija, princa Mohameda bin Zajeda, kordon agentov pa se je na hitro postavil okrog golega kipa ameriškega umetnika Jeffa Koonsa in ga skril pred občutljivimi očmi arabskega milijarderja.
Povsem logično je Renzijeva vlada prišla do sklepa, da bi bilo nepragmatično mrkega in konservativnega iranskega predsednika prepričevati v sedemnajst milijard evrov vredne posle pred eno najbolj slavnih golih žensk v zgodovini umetnosti, in gospodarji financ so težavo rešili z nekaj desetimi kvadratnimi metri belih lesenih panelov.
Krog je tako sklenjen. Trinajst let po tem, ko so Picassovo Guernico prekrili s platnom, da ne bi s svojim brezčasnim sporočilom zmotila gospodarjev vojne pri njihovem vojskovanju na Bližnjem vzhodu, so nesrečno Kapitolsko Venero prekrili z lesenimi paneli, da ne bi s svojim brezčasnim sporočilom zmotila gospodarjev financ pri njihovih poslih z Bližnjim vzhodom.
Gospodarji vojne in gospodarji denarja se, kot vidimo, lepo razumejo. Poslednje upanje našega brezglavega stoletja tako ostaja dobra stara umetnost. Edini sovražnik, ki se ga bojijo.
