Bila sem navdušena! Neverjetno je, kako je za vse skupaj poskrbljeno, kako vrhunska je organizacija, kako največji sponzor poskrbi za gostoljubnost ekip in še in še. Ker nisem imela tekmovalnega pristopa, sem se lahko osredotočila na druge stvari. Povsem me je na startu fascinirala izbira in postrežba vrhunske hrane in pijače. Počutila sem se kot v restavraciji na najvišjem nivoju. Česa takšnega na drugih tekmah svetovnega pokala ne doživiš. Piko na i dajo s svojo prisotnostjo zvezdniki, kot so Arnold Schwarzenegger, Niki Lauda, Bernie Ecclestone, številni hollywoodski igralci… Takšnih zvezd drugod na tekmah ni.
Ste kdaj pomislili, kako bi se počutili na vrhu Streifa in bi 45.000 ljudi v ciljnem izteku navijalo za vas?Najprej moram povedati, da sem bila presenečena nad izjemno težavnostjo terena. Poleg tega je bila snežna podlaga povsem ledena. V takšnem fizičnem stanju, kot sem, mi ne bi prišlo niti na misel, da bi se spustila po tako brutalni progi. Že od ogleda so me naslednji dan bolela kolena. Vzdušje v cilju je noro. Postavitev Streifa je takšna, da ima alpski smučar neverjetno dolgo stik z gledalci v cilju. Pogledi so res fantastični, vsepovsod je črno od gledalcev. Skušala sem si predstavljati, kako bi mi bilo smučati kot domačinki pred takšno množico, po možnosti še zmagati. Že v Mariboru je vse skupaj nekaj posebnega.
Ste se kdaj vprašali, kakšen smisel ima, da alpski smučarji prodajajo svojo kožo, gledalci pa slavijo le zmagovalce in se navdušujejo ob grdih padcih?Med samo tekmo sem se spraševala, če je vse skupaj res potrebno. Po drugi strani so imeli smukači treninge, na katerih so se lahko prepričali, kakšna je podlaga. Menim, da so bili brutalni padci posledica dejstva, da je vsak posameznik na tekmi skušal iz sebe iztisniti nekaj več ter posledično precenil svoje sposobnosti. Nerada namreč prenašam krivdo na material, organizatorja ali kaj drugega. Kot veste, sama nisem bila nikoli pripravljena tvegati toliko, da bi šla čez sebe. Če sem ugotovila, da bi lahko padla, sem raje počez postavila smuči ter se skoraj ustavila. Takšna je bila moja pot. Pot prek svojih meja se ne konča dobro.
Čutite, kako močno vas med spremljanjem tekem svetovnega pokala pogrešamo Slovenci?Čutim, da bi vsi raje videli, da bi tekmovala še naprej. Trudim se omogočiti ljudem, da so še vedno del mene. Kogar zanimam, me ima možnost spremljati prek družbenih omrežij.
Koliko je možnosti, da se vrnete v tekmovalno smučanje?Ko se bom jasno odločila, ali bom zaključila športno pot ali se vrnila na tekme, vas bom vse skupaj obvestila. Vprašanja, ali se bom vrnila, slišim na vsakem koraku. Ker vem, da ljudje pričakujejo direkten odgovor, enkrat rečem, da bom še smučala, drugič, da ne bom več.
Kaj porečete tokrat: da ali ne?Dejstvo je, da se ne vidim več kot tekmovalka v slalomu in veleslalomu. Če se bom odločila za nadaljevanje športne poti, se bom posvetila smuku in superveleslalomu.
Zakaj?Pred kratkim sem prosto smučala. Občutila sem svobodo. Hkrati sem se zavedala, kako utrujajoča so bila neprestana zabijanja v vratca. Pri slalomu in veleslalomu se vsako sekundo zabiješ v eno stvar. Sicer imaš na sebi ščitnike, a ima alpski smučar na svojem telesu ves čas podplutbe. Hočeš ali nočeš, dobivaš udarce v telo. Leta treningov so povzročila, da se k slalomu in veleslalomu ne bom več vrnila.
Iz vaših odgovorov je mogoče sklepati, da natančnega odgovora o svoji športni poti še ne poznate.Natanko tako! Smučanje imam rada in smučam dobro. Iščem načine, kako ostati v tem športu, saj ne morem biti pri miru. Pot v drugo smer, o kateri ne vem toliko kot o športu, bi bila lahko pretežka. Morda bom razvijala smuči s Stöcklijem, morda bom vadbena partnerica na treningih kakšni tekmovalki...
Očitno ste vsaj našli odgovor, da bi bili težko učiteljica razrednega pouka, kar je bila vaša večna želja.Trenutno se verjetno ne bi znašla v učiteljski vlogi. Ne vem pa, kako bo v prihodnosti. Delati z otroki je nekaj najlepšega, toda očitno še nisem zrela za to. Dejstvo je, da se med ljudmi, ki jih srečujem v svetovnem pokalu, počutim domače. V tem trenutku dam lahko več ljudem z znanjem kot otrokom.
Poleti ste v italijanski Gorici vstopili tudi v gostinske vode. Imate kakšne ambicije tudi v svetu kulinarike?Šlo je bolj za enkraten dogodek. Imeli smo idejo, da bi naredili svojo hišo, v kateri so lahko ljudje jedli olimpijski zrezek. To je bilo, kar zadeva kulinarike, za zdaj to.
Kaj najbolj pogrešate iz časov, ko ste bili tekmovalka, in česa poleg udarcev količkov ne?Predvsem ne pogrešam tekmovalnosti. To je otroška stvar. Imeti ves čas v sebi željo po dokazovanju je za žensko zelo težko. Pogrešam pa druženje z ljudmi, s katerimi sem preživela dolga leta. Ti ljudje so šli vsak svojo pot, jaz pa sem ostala sama. Ko sem trenirala, sem natančno vedela, kaj me čaka vsak dan, teden in mesec. V vsakdanjem življenju je povsem druga pesem. Nisem človek, ki bi šel sam na trening. Potrebujem nekoga, ki me sili v to.
Takšnega človeka ste imeli v Andrei Massiju.Nedvomno! A nisem želela več, da me on sili v to. Bilo je že vsega preveč. Sedaj rada opazujem Andreo pri trenerskem poslu. Neverjeten je! Povsem je predan delu. Vidim, kako zahteva red in disciplino pri mlajših smučarjih. Nihče med njimi ni Tina Maze. Vsak ima svojo zgodbo, naj bo to Rok Perko, Ana Drev ali kdo drug.
Na snegu pa vendarle preživite dovolj časa, da bi se nanj lahko aktivno vrnili, mar ne?Zavedam se, da moram biti čim več na snegu. V zadnjem času sem veliko testirala Stöcklijevo opremo. Če želim nadaljevati športno pot, si ne smem privoščiti, da bi šla na tekme nepripravljena. Zavoji, ki jih znam narediti in so me krasili, zahtevajo veliko moči in predvsem ogrevanja.
V času aktivne športne poti ste veliko zaslužili. Številni športniki so se opekli pri naložbah. Morda tudi vi?Nisem tip človeka, ki bi pri svojih naložbah tvegal. Kar sem zaslužila, sem zadržala zase. Investirati je sicer treba. Pri tem pa sem bolj »ziheraška«, saj se zavedam, da na tem področju nisem domača.
Vas skuša dovolj ljudi prepričati o raznoraznih finančnih vlaganjih?Do vseh ljudi imam veliko distanco.
S svojim imenom ste v karieri doživeli veliko izpeljank. Na Hrvaškem ste bili Tina brzina, v Dolomitih Tina Cortina. Kaj pa Tina družina?Moja ekipa, v kateri sem delovala, mi je bila kot družina. Lani se je sesula. Spomladi mi je poginil še pes, dvanajst let star zlati prinašalec, kar me je potrlo. Ženske potrebujemo skrb za nekoga. Naj gre za pse ali otroke. Te stvari pogrešam. Vsaka stvar potrebuje svoj čas.
