Če se na cesti glasno pogovarjate in jutri o tem berete v časopisu, se je to zgodilo po vaši krivdi. Če pa pogovor teče v zasebnem prostoru, če klepetate po telefonu, si z nekom izmenjujete SMS-sporočila ali pisma, potem pričakujete, da bo ta komunikacija dosegla le tistega, ki mu je namenjena. To nam namreč zagotavlja ustava, ki v 37. členu zagotavlja ravno tajnost pisem in drugih občil. Ustava tudi natančno določa, kdaj so nam lahko ta pravice kršene. To se lahko zgodi le na podlagi sodne odredbe sodišča, če smo se znašli v predkazenskem oziroma kazenskem postopku. 35. člen te iste ustave nam zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic.
Kaj pa če je v dogodek vpletena javna osebnost?
Minule dni smo v nekaterih medijih lahko poslušali in brali, kaj je pred letom dni o novem predsedniku vlade Miru Cerarju govoril Karl Erjavec, misleč da je svoje mnenje podal v nekem ožjem »prijateljskem« krogu. In prav te dni je tudi višje sodišče potrdilo pogojno zaporno kazen fotoreporterju Janiju Božiču, ki je februarja 2013, na dan izglasovane nezaupnice vladi Janeza Janše, na seji DZ z balkona fotografiral Alenko Bratušek med branjem SMS-sporočila, ki ji ga je ob izvolitvi za mandatarko poslal Peter Kraljič. Nato pa vsebino SMS objavil na spletnem portalu Podlupo. Državni zbor je objavo označil kot »najbolj grob poseg v zasebnost do zdaj«, sodišče pa je temu pritrdilo.
Da mu je bila kršena pravica do zasebnosti, očitno meni tudi Erjavec, ki je zaradi sporne objave napovedal vložitev kazenske ovadbe. Glede na našo ustavnosodno prakso so pravice javnih osebnosti upravičene do znatno nižje stopnje zasebnosti od drugih posameznikov, še zlasti ko so prisotne na javnih krajih, pravijo v uradu informacijske pooblaščenke.
Ali gre za kaznivo dejanje, je odvisno od okoliščin
»Gre za zelo nevarno početje,« o objavljenih prisluhih meni nekdanja informacijska pooblaščenka, zdaj odvetnica Nataša Pirc Musar. Čeprav gre za politika, ki je bolj na udaru in ima manjše pravice do zasebnosti, si noben resen medij ne bi smel privoščiti objave zasebne komunikacije v obliki telefonskih pogovorov, SMS-sporočil, pisem, je ostra Pirc-Musarjeva. Opozarja, da javnost napačno tolmači pojem interes javnosti. »Interes javnosti ni zgolj nekaj, kar je interesantno za javnost. Gola radovednost in škodoželjnost nista interes javnosti.«
Ali gre v primeru ministra Erjavca za kaznivo dejanje, je odvisno tudi od okoliščin, ki niso povsem znane, pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Poudarja, da ni znano, kdo vse je bil udeležen v tem pogovoru, ali so udeleženci vedeli oziroma privolili v snemanje tega pogovora, kdo je izdelal posnetek, ga shranil oziroma posredoval časopisu, ki je posnetek objavil. »Prav od teh okoliščin pa je lahko v znatni meri odvisna pravna kvalifikacija nastanka posnetka oziroma njegove objave,« so zapisali v uradu pooblaščenke. Če upošteva znana dejstva, bi lahko pri nastanku tega posnetka šlo za kaznivo dejanje nezakonitega prisluškovanja oziroma zvočnega snemanja, meni Prelesnikova.
»Iz vsebine posnetka oziroma kasnejših komentarjev Karla Erjavca je mogoče razbrati, da je šlo za zasebni pogovor, za katerega ni pričakoval, da ga bodo drugi udeleženci posneli in razkrili medijem. Če ga je posnel kdo od udeležencev pogovora in je to storil brez vednosti in privolitve drugih, vse z namenom, da bi posnetek kasneje zlorabil, bi lahko šlo za kaznivo dejanje nezakonitega snemanja,« meni Prelesnikova. Za zdaj je jasno le to, da so bili takrat z Erjavcem Bojan Traven, Ljudmila Novak in Aleš Trtnik, kdo je pogovor posnel, pa še ni znano.
