Tudi na to izjavo, saj se je z njo vse začelo. Kdo od politikov, ki so na pomembnih položajih, bi šel na katero koli televizijo razlagat, da že vemo, kako bo o nečem odločeno?
Bi moral premier Miro Cerar odstaviti zunanjega ministra?Dejstvo je, da je bila Erjavčeva izjava o tem, da naj bi se že vedelo, kakšna bo odločitev arbitražnega sodišča, sprožilni moment. Vprašanje je, ali bi bili prisluhi slovenskemu arbitru Jerneju Sekolcu in slovenski agentki Simoni Drenik objavljeni tudi v primeru, da te izjave ne bi bilo, toda Hrvaška vse gradi na njej. Zato mislim, da bi moral Erjavec sam odstopiti.
Toda ker v slovenski politiki velja, da je Karl Erjavec enako DeSUS, bi to verjetno pomenilo tudi konec sedanje koalicije?Velikokrat smo v preteklosti slišali, da vlada ali koalicija ne more biti ujetnica enega človeka. Če ima en človek tak vpliv na stranko, da ta ne zna oceniti, kaj je dobro zanjo, ali če misli, da je zanjo dobro samo to, da je njen predsednik na točno določenem ministrskem položaju, se postavljati vprašanji, kako je sploh mogoče delati v takšni koaliciji in kakšen je lahko rezultat na koncu mandata.
Karl Erjavec je predsednik stranke DeSUS in o tem, ali stranka v koaliciji bo ali ne, najbrž ne odloča on, temveč organi stranke. Toda če so organi stranke Karl Erjavec, v primeru njegovega odhoda iz vlade v njej res najverjetneje ne bo več niti stranke DeSUS. To pomeni, da se bo spremenila koalicija ali pa bomo spet imeli predčasne volitve.
Kako kot pravnik doživljate arbitražno afero?Doživljam jo z dveh strani. Gre za arbitražni sporazum, nad katerim nisem bil preveč navdušen, ko ga je Slovenija sprejemala in ratificirala. Imel sem precej pomislekov. Po eni strani zato, ker se mi zdi, da je v marsikaterem pogledu precej nedorečen, ker lahko odpira nadaljnje spore, namesto da bi jih zapiral. Po drugi strani menim, da je lahko rešitev arbitražnega sporazuma tudi taka, da bo v neskladju z ustavo. V njej je namreč določeno, kdaj in kako se lahko meja spremeni, arbitražna odločba pa bi nas lahko zavezala, da mejo spremenimo ali določimo drugače, kot piše v ustavi.
Že med sprejemanjem arbitražnega sporazuma sem bil tudi prepričan, da ga Hrvaška potrebuje le zaradi vstopa v Evropsko unijo – če bo ugotovila, da bo kakor koli v nasprotju z njenimi interesi, bo storila vse, da bo našla razloge za to, da ji ne bo treba spoštovati odločitve arbitražnega sodišča. Druga stran arbitražnega sporazuma je, da je Slovenija Hrvaški sama dala nekaj, na kar se zdaj lahko opira in s čimer lahko spodbija legitimnost arbitražnega sodišča, posledično pa tudi arbitražno odločbo, ko in če bo do nje prišlo.
So pogovori med Sekolcem in Drenikovo dovolj tehten razlog za kaj takšnega? Gre v tem primeru za diplomatski zdrs ali za škandal?Arbitražni postopek ima predpisana pravila, ki jih je treba spoštovati. Če se je Slovenija že sprehajala nekje po robu – verjetno tudi na hrvaški strani ni bilo nič drugače, le da mi tega ne moremo dokazati – bi morala to početi tako, da je nihče ne bi videl oziroma da nam ne bi mogel nihče na krožniku prinesti dokazov, da kršimo pravila. Logično je pričakovati, da neko sodelovanje med arbitrom države in državo samo obstaja. Toda tudi če bi to označili za resno kršitev arbitražnega postopka, je to lahko sanirano s tem, kar je Slovenija naredila, ko je zamenjala arbitra.
Vas je presenetilo, da je vlada na ta položaj imenovala predsednika meddržavnega sodišča v Haagu Ronnyja Abrahama?Na prvi pogled je bila to res genialna poteza, kot je rekel evropski sodnik Boštjan M. Zupančič. Po eni strani je Slovenija z njo dala Hrvaški vedeti, da se ne bojimo niti tega, da bi o poteku meje odločalo sodišče v Haagu, za kar se zavzema Hrvaška. Po drugi strani je to precej tvegana poteza. Predsednik tega sodišča je v hierarhiji mogočih arbitrov res najvišja stopnica. Če ta najvišja stopnica ni zagotovljena in preverjena z vseh strani ter se nam potem zgodi, kar se nam je, se Slovenija pokaže v nenavadni luči.
Ko sežete po zvezdah, morate biti trdno prepričani, da je lestev, na kateri stojite, takšna, da ne boste padli z nje. V postopku pogovorov z Ronnyjem Abrahamom ta lestev očitno ni bila dovolj utrjena. Drugače si njegovega odstopa ne znam razlagati. Z imenovanjem gospoda Abrahama in njegovim odstopom je Slovenija izgubila možnost, da za arbitra imenuje koga drugega. Slovenska vlada je s tem zaigrala svojega največjega aduta, zato ne vidim druge alternative kot to, za kar se je odločila, ko je izbiro arbitra prepustila predsedniku arbitražnega sodišča.
Lahko Hrvaško doletijo sankcije, če bo arbitražno sodišče sprejelo odločitev o meji in je ne bo spoštovala?Jaz te možnosti ne vidim. Evropska unija je sicer zainteresirana, da se državi čim prej dogovorita o meji, ki pa se EU formalno ne tiče. Zato menim, da ni mogoče pričakovati, da bi Evropska unija ali katera druga država zaradi mejnega spora s Slovenijo pritiskala na Hrvaško. Iz enega spora bomo tako prišli v naslednjega.
Slovenija je podpis arbitražnega sporazuma s Hrvaško dosegla zaradi umika blokade hrvaškega vstopa v EU. Bi bilo modro, da Slovenija Hrvaško disciplinira z blokado njenega vstopa v schengensko ali evrsko območje?Mislim, da bi to lahko bilo učinkovito sredstvo pritiska za ureditev vprašanja meje, preden je Hrvaška postala članica EU. Zdaj pa je možnost, da bi Slovenija eni od držav članic EU, za katero druge članice menijo, da izpolnjuje pogoje za vstop v schengenski prostor, ta vstop pogojevala samo z vprašanjem ureditve meje, zelo majhna.
Danes je Hrvaška članica EU, druge države pa z arbitražnim sporazumom niso zavezane k ničemur. Bomo torej Hrvaško sami vrgli iz Unije? Če ne bo spoštovala arbitražne zaveze, je to lahko slabo za njen ugled, toda ne verjamem, da bi se lahko kaj dramatičnega zgodilo in da bi položaj Hrvaške v mednarodni skupnosti trpel. Hrvaška je s svojim morjem tako za EU kot tudi za ZDA strateško bistveno pomembnejša od Slovenije. Spor o tem, kje je meja na morju, bo zato po mojem mnenju še kar nekaj časa odprt.
Bi se morala vlada ostreje odzvati na dejstvo, da je Hrvaška nezakonito prisluškovala slovenskemu arbitru in naši agentki pri arbitražnem sodišču?Tudi če bi se, kaj bi s tem dosegla? Hrvaško lahko pribijamo na križ, ker je ravnala, kot je – grdo in nezakonito – toda rezultat prisluhov je tisto, kar Hrvaška uporablja kot argument proti nadaljevanju arbitražnega postopka. In tega argumenta ne moremo izničiti s tem, da jim očitamo, da so nam prisluškovali.
Cerarjevo vlado, ki je na oblasti dobro leto, so zaznamovale tudi peripetije z Janševim poslanskim mandatom. Lani ste dejali, da po tistem, ko je državni zbor zaporniku potrdil mandat, ni pravne podlage za to, da bi mu ga odvzel. Vašemu mnenju je pritrdilo tudi ustavno sodišče. Bi se lahko temu zapletu izognili?Temu zapletu bi se lahko izognili in se več ukvarjali z vprašanji, ki so za delovanje države pomembnejša, kot je bilo to. Ne pozabimo, da je tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora opozorila, da bi bil lahko odvzem mandata Janezu Janši ustavno sporen.
Višje in vrhovno sodišče sta obsodili Janšo, Črnkoviča in Krkoviča v zadevi Patria, ustavno sodišče je sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Je to še ena črna pika za slovensko sodstvo?Bil sem prepričan, da bo tako, kot je na koncu odločilo ustavno sodišče, že prej na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločilo vrhovno sodišče. Ko je ustavno sodišče odločilo, kakor je, pa sem pričakoval, da tega primera ne bo več vračalo na prvostopenjsko sodišče, ampak bo odločilo do konca. Mislim, da bi lahko bilo bolj odločno in končalo to zgodbo.
Ste vi kot pravnik v dilemi, ali je primer Patria za omenjeno trojico zastaral ali pa se bo to zgodilo šele čez dve leti? Kako lahko pravna stroka na to vprašanje ponuja različne odgovore?Sam menim, da je odgovor jasen in da primer Patria za Janšo, Črnkoviča in Krkoviča zastara v dveh letih od dneva, ko je ustavno sodišče razveljavilo pravnomočne sodbe. A tukaj je tudi majhna niansa. V kazenskem zakoniku piše, da dveletni zastaralni rok velja, če je razveljavitev pravnomočne sodbe posledica vložitve izrednih pravnih sredstev. Če bi pravnomočne obsodilne sodbe razveljavilo vrhovno sodišče, ne bi bilo o tem nobenega dvoma, ker pa je to storilo ustavno sodišče, se poraja vprašanje, ali je izredno pravno sredstvo tudi ustavna pritožba. Sam sem prepričan, da je, toda različni pravniki imamo o tem različna mnenja. Razplet je odvisen od tega, kako se bo v tem primeru odločila sodnica, ni pa izključeno, da se ne bo na ustavnem sodišču znašel tudi spor o tem, kdaj za omenjeno trojico zastara primer Patria.
