Frenka Mirnika, nekdanjega vodjo Hale Tivoli, tudi v dvorani Stožice, kjer kljub 67 letom in upokojitvi še naprej vsakodnevno živi z ljubljanskim športom, že vsi poznajo. Pozdravljajo ga igralci, funkcionarji, čistilke in receptorke. »Ni šanse, da bi posedal doma. Nisem tak človek. Še vedno mi neizmerno veselje povzroča, ko stopim v slačilnico k fantom, ko držim pesti zanje in jih priganjam na igrišču. V tem enostavno uživam,« je pojasnil. Zdaj opravlja vlogo ekonoma za košarkarski klub Union Olimpija, kar pomeni, da ureja stanovanja za prišleke v klub, prevoze na tekme in podobno. »Zame kot za nekdanjega hokejista je delo v košarki poseben izziv,« dodaja.
Od zvezdnika lopar, od navijača udarec
A Stožice mu ne dišijo toliko, vidi jih kot pusto betonsko gmoto. Ob tem pa se nostalgično spominja številnih doživetij iz Hale Tivoli, kjer je, pravi, pustil svoje življenje: »To je dvorana z dušo. Ki je ponesla tako športnike kot glasbenike, saj so bili navijači praktično na dosegu roke. Vzklikali so ti neposredno za hrbtom.« Vedno je bil na relaciji med domom na Zupančičevi in Tivolijem, časa za pohajkovanje po središču mesta pa nikoli ni prav našel, pravi, in ga tudi ni preveč zanimalo.
Kot mladenič je na hokejskih treningih Slavije najprej z začudenjem opazoval, kako so zidovi na hribu nad drsališčem rasli proti nebu. Mimogrede, ker je bila Slavija takrat prenevarna za Olimpijo in Jesenice, ji niso več pustili nastopati, se spominja. Nato je švical s 6000 obiskovalci na prvem koncertu, ko je leta 1965 v Ljubljani nastopil legendarni Louis Armstrong. Ljubljenec ljubljanskega občinstva na svetovnem namiznoteniškem prvenstvu Li Fu Jung mu je podaril namiznoteniški lopar. Je pa na tivolskem ledu spoznal tudi svojo ženo, umetnostno drsalko.
Tudi Davida Bowieja, ki je pred kratkim preminil, se spominja. »Ne moreš verjeti, kakšen zadetek (pod vplivom dovoljenih in morda tudi nedovoljenih substanc, op. p.) je bil, ko je prvič nastopil. Skoraj sem padel na rit, groza. Ko se je vrnil vrsto let kasneje, je bil skoraj popolno nasprotje, prav urejen in resen gospod.« Spremljal je celo posamezne etape v karierah zvezdnikov, tudi Tine Turner, ki je v Tivoliju nastopila tako z možem Ikom Turnerjem kot tudi sama. »Ne moreš si predstavljati, kakšna energija je bila na prvem koncertu. Skoraj je odneslo streho,« se je nasmehnil. Slabih izkušenj je sicer bilo zelo malo, pravi, a ena izmed njih je gotovo, ko ga je domač navijač iz množice udaril v obraz.
Najhuje je izgubiti
Sicer pa njegovo delo ni bilo druženje z gosti, te je srečeval med delom in se k največjim zvezdam kot glasbeni ljubitelj prebil med odmorom, če se je lahko. Kot vodja programa je skrbel, da je bila hala vedno pripravljena za naslednji dogodek. Tudi tukaj ni manjkalo lepih spominov, pa tudi tegob. »Ekipa je bila vedno zavzeta. Vedelo se je, kdaj se dela in do kdaj mora biti končano, in od tega nismo odstopali.« Največ težav so imeli s prekrivanjem ledene površine, na katero so se jim prijemale preproge, ko stroji niso bili dovolj močni za vzdrževanje hladu v razgreti dvorani. So pa tudi sami poskrbeli za nekaj inovacij, na primer za komponente, ki so sestavljale oder in so bile prej zelo nepriročne. »Nisi imel izbire, včasih si se moral znajti po svoje.«
Še vedno je zagret navijač in športni navdušenec, ki živi za ljubljanski šport ne glede na panogo. »Ne maram izgubljati, to mi je najhuje. Velikokrat v slačilnici sam jezno bentim in preklinjam, ko nam ne gre.« Zato ga stanje ljubljanskega klubskega športa, sploh njegovega hokeja, ki je bil dolgo ponos Hale Tivoli, zelo žalosti. Ne varčuje pa tudi s kritiko na račun ljubljanskih navijačev, ki pregovorno niso najbolj zvesti. »Ko klub zmaga na treh, štirih tekmam, že sprašujejo po kartah, če pa rezultatsko pada, pa začnejo vsi pljuvati po njem in ga zaničevati. To niso pravi privrženci, saj klub potrebuje podporo v dobrem in slabem.« Sam bo ostal za vedno zvest ljubljanskemu športu in Hali Tivoli, v katero mu je prav težko znova stopiti. »Vsake toliko jo še obiščem, a ni več kot včasih. Lokal sameva, ljudje se tam več ne zadržujejo in družijo. So me pa še vedno zelo vesele čistilke, ki me vedno objamejo in sprašujejo, kod hodim,« sklene.
