»S sodelavcem Petrom Ribičem sva želela le videti, kako poteka praznična okrasitev trga pred vatikansko baziliko svetega Petra. Kolega je pisal na veleposlaništvo pri Svetem sedežu in povabili so naju v Vatikan. Tja nisva smela sama, pripeljali so naju z diplomatskim vozilom, seveda brez najinega orodja, ki bi ga lahko razumeli kot hladno orožje,« se spominja doktorica agronomskih znanosti dr. Sabina Šegula iz Vrbenj pri Radovljici.
Pri okraševanju slovitega trga sta pri delu opazovala sproščene italijanske floriste. »Nisva želela samo opazovati. Posodili so nama orodje in nama pripravili material ter dejali, naj ponavljava za njimi.« Izkazalo se je, da svoje delo dobro obvladata in da sta v primerjavi z njimi precej hitra. Zaslužila sta si dodatne naloge. »Ugotovila sva, da so nama v delo zaupali okrasitev glavnega oltarja v baziliki. Sploh nisva mogla verjeti,« se spominja dni pred veliko nočjo leta 2011. Od takrat sta za velikonočno okrasitev bazilike poskrbela že petkrat, letošnja božična pa bo tretja po vrsti.
Šegulovo, njene študente in sodelavce iz Biotehničnega centra Naklo pa tudi v slovenskih mestih te dni prosijo za pomoč pri okraševanju. Tako so letos skupaj izdelali cel kilometer dolgo girlando, ki krasi Kranj, okrasili pa so tudi Radovljico, domač kraj naše sogovornice. »To je zame nekaj posebnega. Ves čas srečujem stare znance in klepetam z njimi,« je bila navdušena med okraševanjem. »V Vatikanu je drugače. S sodelavcem ne govoriva italijansko, vendar se z vsemi, ki nama pomagajo, uspešno sporazumevava s pomočjo mimike.«
V življenju mladih ne sme biti le šola
S študentkami višješolskega programa hortikultura v Biotehniškem centru Naklo, ki so Šegulovi pomagale pri okraševanju, so se lahko na srečo sporazumevale kar v domačem jeziku. Katarina, Tamara, Katja in Maja pravijo, da je njihova predavateljica izjemna vodja, zato ji priskočijo na pomoč tudi ob dnevih, ko nimajo predavanj in vaj. »Zna motivirati ljudi, analizirati njihove ideje in jih usmeriti v pravo smer do njihove uresničitve. Vedno nam je na voljo in pomaga nam pri vsaki naši težavi,« pravijo. Spodbuja jih tudi k zunajšolskemu udejstvovanju, s katerim nabirajo dragocene izkušnje.
»Je pozitivna oseba in ne glede na težave zna stvari rešiti ter iz njih potegniti nekaj dobrega,« pravi krajinski arhitekt Rock Finale, prav tako predavatelj na omenjeni šoli, ki je v treh letih sodelovanja z dr. Šegulovo poln anekdot z njunega skupnega dela. »Spomnim se vratolomnega pohoda na hrib nad Dravogradom. Oglasila se nama je gospa, ki je hranila veliko sušenih rastlin, a zanje ni imela več prostora in nama jih je želela podariti. Tako zgodaj zjutraj sva bila na poti k njej, da so naju vaščani vprašali, ali sva tokrat midva pripeljala kruh.« Pohod po strmih pobočjih, ki jima je povzročal vrtoglavico, pa se je končal tako, kot je za Šegulovo običajno. »Med potjo sva videla, da v sadovnjaku obrezujejo jablane, polne mahu in lišajev. Veje so nameravali vreči proč, midva pa sva se vanje kar zapodila,« se spominja Finale. K avtu sta prinesla toliko »zakladov«, da sta ga zapolnila do zadnjega kotička.
Počitnice, polne iskanja
»Floristika ni poklic, je način življenja,« pravi Šegulova. Priznava, da to močno posega tudi v njen prosti čas. »Pravih počitnic ne poznam. Kamor koli grem, povsod opazujem, kaj vse lahko naberem in uporabim pri delu.«
Sicer pa se je v rastline zaljubila šele po diplomi iz agronomije, ko se je na prakso odpravila v eno od švicarskih cvetličarn. V osnovni šoli se sicer spominja, da je opravljala poskuse na čebulnicah, a se je pri tem tudi končalo.
Če jo običajni ljudje poznamo predvsem po njenih okrasitvah, med floristi po besedah Finala velja za napovedovalko trendov. Kljub temu se s svojim delom ne želi posebej izpostavljati. Da dela dobro, pravi sama, so dokaz uspešni študentje. »Največ mi pomeni to, da kdaj tudi študentje kaj naučijo koga od zaposlenih v šoli,« ostaja skromna.
