»Samo ne mi obesiti kakšne dobrote. To je moja služba,« že na začetku postavi jasno ločnico socialni delavec Boris Kosec. Pomagati ljudem ne glede na to, kdo so, brez postavljanja takšnih in drugačnih pogojev, je zanj tudi osnovna etična obveznost, zato ne pričakuje nobene hvaležnosti ali povračil za svoja dejanja. Si pa želi takšno plačo, s katero bo lahko dostojno živel. »Z altruizmom se ne da plačati računov. Nas socialne delavce pogosto identificirajo s poklicem: češ, če se z reveži ukvarjaš, moraš biti navajen na revščino, hvaležen za malo,« na lastni koži izkuša vodja ljubljanskega zavetišča za brezdomce, v katerem trenutno biva 18 brezdomcev. Še vsaj toliko jih pride prenočit v kontejnerje, v razdelilnici hrane pa okrog poldneva postrežejo okoli sto obrokov.
»Sem ne prihajajo ljudje, ki imajo. Če pridejo iz Šentvida ali iz Tomačevega, so najbrž res lačni, ne bi kar tako hodili celo dopoldne,« razmišlja Kosec, ki vika prav vse, ki se znajdejo v zavetišču. Želi se namreč izogniti vtisom, da je s kom večji prijatelj, da je do koga boljši. »Vsi smo enaki!« pravi in se tega strogo drži.
Kot je že večkrat povedal, poleg tipičnih brezdomcev v zavetišče množično prihajajo tudi ljudje, ki imajo še streho nad glavo, toda večino njihove socialne pomoči ali mizerne pokojnine zahtevajo položnice. Recesijski reveži imenuje to novo kategorijo, ki se ni pojavila takoj, ampak šele dve, tri leta po recesiji. »Ljudje vedno naprej porabijo tisto, kar imajo,« ugotavlja, »zato je napaka naše države, da jim ne pomaga takrat, ko je pravi čas, ko imajo še voljo, ampak počaka, da nimajo čisto ničesar več. Niti volje ne.«
Birokracija ubija
Povsem iskreno Kosec prizna, da si sprva ni mislil, da bo v socialnem delu ostal dalj časa. Na začetku devetdesetih let je pričakoval, da bo zavetišče, ki je bilo takrat predvsem razdeljevalnica hrane, njegovo delovno mesto mogoče pet let, potem pa ga bo zamenjal, kot je bilo takrat še običajno. A nato se je kar našel v tem delu in po 25 letih jih bo nabral še nekaj do upokojitve.
V sociali, pripoveduje, se je znašel povsem po naključju. Nekdo mu je sproti navrgel, da iščejo nekoga v zavetišču in naj poskusi. Pred tem je deset let, pravzaprav kot študent, učil tehniški pouk na osnovni šoli. Za poučevanje se je odločil po liniji najmanjšega odpora, ko je po srednji strojni šoli nadaljeval šolanje na strojni fakulteti in že zelo hitro ugotovil, da to ni zanj. Ne bi delal s stroji, raje bi delal z ljudmi, se je domislil in njegova pot je od takrat prepletena z ljudmi. »Po pravici povedano se mi zdajle zdi, da je bila to napaka. Ker stroj lahko enostavno izklopiš,« razkrije svoje razmišljanje in prizna, da se trudi zgodbe ne nositi domov, a mu ne uspeva najbolje. In tako ga stalno prevevata jeza in ogorčenje: »Ker sem nemočen. Ker vem, kakšne neumnosti, krivice se dogajajo, a ne morem narediti ničesar.«
Uporabnikom sicer svetuje, jih usmerja, napiše kakšno pritožbo, a kot se izrazi: birokracija ima neizmerno moč in je ne moreš premagati, pa če se na glavo postaviš. »Za enega ministra je pet odstotkov petka in dva krogca, tukaj pri nas pa to pomeni pet oseb, ki ostanejo lačne. In jaz naj jih odslovim: Vi ste pet procentov, vi niste lačni, adijo! Bedarija,« ne more iz svoje kože in kritiko, kot vedno, pove na glas, brez vseh zadržkov.
Oni znajo, mi ne
Danes je v prestolnici preveč brezdomcev, da bi vse poznal kot nekoč, vseeno pa jih še vedno vse razume, saj pozna te ponavljajoče se zgodbe. »Nikoli zadeve niso tako enostavne, kot mislijo tisti, ki jim pravijo, naj se spravijo delat. Kako naj gre človek delat, če je delal v Nemčiji, Franciji, Belgiji, delal je tudi pri nas, a nikdar ni dobil plačila. Ko te tako izkoriščajo, delaš zastonj enkrat, mogoče dvakrat, potem pa greš seveda raje prosjačit,« se vživi 59-letnik, ki se najbolj sprosti na motorju in ob rokovskih ritmih.
Kako je biti v stiski, je sam izkusil pred 30 leti, ko je izgubil učiteljsko mesto. Takrat je moral sprejeti raznorazna dela, ampak je bil vsaj mlad in ta izkušnja mu je potem dala voljo za dokončanje študija. Danes si ne upa predstavljati, kako bi se uspel znajti v isti situaciji. Že misel na življenje s pokojnino ga skrbi. »Če bi bila slučajno vojna ali kakšna naravna katastrofa velikih razsežnosti, bi oni prej preživeli kot mi. Ker znajo,« je prepričan. Hkrati se zaveda, da človek, ko je prisiljen, marsikaj prenese. Nikoli pa še ni srečal človeka, ki bi se zavestno odločil za ulico.
