Že pri sedmih letih je Aleksander Doplihar vedel, da bo postal zdravnik. »Takrat sem bil zaradi poškodbe kolena ob padcu skoraj tri mesece v bolnišnici. Vnetje je bilo tako hudo, da mi je grozila celo amputacija noge. Stiska, v kateri sem se znašel, me je usmerila k temu, da sem želel pomagati soljudem,« pripoveduje v svoji mali ambulanti v Savskem naselju. Čeprav je specialist medicine dela, prometa in športa upokojen že dobrih 24 let, si še vedno vsak teden obleče belo zdravniško haljo in kot prostovoljec v ambulanti Pro Bono brezplačno pomaga tistim, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja.
Praznino po upokojitvi zapolnil s prostovoljstvom
»Ambulanto smo zasnovali z namenom, da zdravstveno oskrbo omogočimo predvsem brezdomcem in izbrisanim iz registra prebivalstva, ki jih je bilo res veliko, v Koželjevi ulici pa je bilo tedaj še romsko naselje, tako da smo v ambulanti nekaj časa zdravili tudi okoli štirideset tamkajšnjih otrok,« se spominja začetkov projekta ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, ki je na njegovo pobudo v Mislejevi ulici vrata odprla januarja 2002.
Ko se je upokojil, je Doplihar namreč začutil praznino in jo zapolnil s prostovoljnim delom, ki je pomemben del njegovega vsakdana že od začetka njegove zdravniške poti. Že kot zdravnik v Štorah je namreč vodil podmladek Rdečega križa, bil je tudi vodja kamniške civilne zaščite, v kateri je bil odgovoren za ekipo prve pomoči, v Kamniku je pomagal tudi tistim, ki so po osamosvojitvi nenadoma ostali brez službe. Po letu 2002 pa je dobršen del njegovega časa zapolnilo vodenje ljubljanske ambulante Pro Bono, v kateri ekipa strokovnjakov pod njegovo taktirko deluje še danes.
V trinajstih letih delovanja, opaža, se je vloga ambulante v družbi spremenila. »Zadnjih pet let je med našimi bolniki vse več obrtnikov, ki so zaradi gospodarske krize ostali brez vsega. Statistika jih sicer skriva, saj niso nezavarovani, temveč imajo zdravstveno zavarovanje zamrznjeno, s tem pa so tudi brez pravic, ki jih zdravstveno zavarovanje zagotavlja. To so ljudje, ki so socialno močno padli, zato so se znašli v hudi socialni stiski,« pojasnjuje Doplihar. Pravi, da se ga zgodbe bolnikov, ki potrkajo na njegova vrata, še vedno dotaknejo. Spomni se na primer bolnika s Primorskega, ki ga tamkajšnji zdravniki niso hoteli sprejeti, čeprav je sam že ob prvem pogledu nanj prepoznal rakavo tvorbo na obrazu. »Kakšen zdravnik je to, ki ne želi pomagati tako bolnemu človeku, ali kakšen zdravnik je to, če resnosti bolezni ni prepoznal,« je kritičen do nekaterih predstavnikov svoje stroke.
Vsak teden vsaj pet novih bolnikov
Več razumevanja do soljudi si želi tudi pri reševanju begunske krize. Sam namreč zelo dobro ve, kako je, ko prideš brez vsega v drugo državo in moraš začeti od začetka. Petčlanska družina je morala namreč leta 1941, ko je imel Doplihar šele deset let, v Srbijo. »Imeli smo srečo, da je bil oče iznajdljiv in je poprijel za vsako delo, kmalu so ga zaposlili v tovarni cementa v Popovcu,« se spominja zdravnik.
Kljub temu družina nikoli ni pomislila, da se po koncu vojne ne bi vrnila v Slovenijo. Doplihar je gimnazijo tako končal v Celju, potem pa se je na študij medicine odpravil v Zagreb. »Skupaj z bratom, ki je študiral veterino, sva stanovala v sobici v slovenskem študentskem domu. Brat je bdel nad mano in skrbel, da sem redno obiskoval predavanja. Ker je bil tri leta starejši, je prej končal študij, jaz pa sem pomanjkanje nadzora izkoristil tako, da se je moj študij nekoliko zavlekel,« se zasmeji sogovornik, ki ga na študijska leta vežejo lepi spomini.
Čeprav se po pomoč v ambulanto Pro Bono vsak teden odpravi od pet do deset novih bolnikov, pa je Doplihar pred leti še vedno našel čas tudi za aktivnosti v prostem času. »Izpit za lovca sem opravil že leta 1947, rad pa sem tudi muharil. A zdaj mi noge več ne dopuščajo toliko, zato sem bolj doma,« pove sogovornik in ob tem še nekoliko v šali doda, da pa nikoli ni bil zdravnik svojih najbližjih. »Po zdravniški nasvet se raje odpravijo h kakšnemu drugemu zdravniku kot k meni,« v smehu prizna Doplihar.
