Od Poljske do Ljubljane vlade koordinirajo politike, ki dolgočasen, vendar razviden uradniški red kontinenta nadomeščajo z mračnimi zavezništvi nacionalizmov. Slovenska vlada, ki je pred dvema mesecema govorila, da brani schengen z rezalno žico, sedaj vsako veliko in malo lopovščino upraviči z nacionalnim interesom. Tudi žičnata meja je v resnici obramba nacionalnega interesa pred sosedovo neresnostjo. Ali spomin vara, ali je šlo na začetku za obrambo svetosti schengenske meje in evropskih vrednot? Takrat nacionalnega interesa še nismo vzeli.
Iz praznosti retorike integracijskih procesov se selimo v bogato agresivnost nacionalističnih protievropskih revolucij. Tukaj namreč ne gre imeti dilem. Politični voditelji vzhodnoevropskih držav, ki so avantgarda tega gibanja, niso konservativci. Vsi po vrsti so nevarni revolucionarji, ki napadajo vse, v kar verjamemo, in poskušajo uničiti naš način življenja. Dezintegracijski procesi Evropske unije so sedaj stvar vsakdanje politike. Ni tega pet let, ko so privatizacijo državnih socialnih servisov in strateških segmentov ekonomije upravičevali z evropskimi direktivami. Napadi na šolstvo in zdravstvo so se dogajali z alibijem, da tako zahteva približevanje Evropi. Delavska zakonodaja se je prilagajala potrebam industrialcev z izgovorom, da gre za skupne evropske norme. Parlamenti so kot en mož dvigovali roke za spremembo ustavnega reda po evropskem modelu.
Sedaj isti politiki, ki so pod zastavo Evropske unije omogočili klientelistično privatizacijo ekonomije skozi strankarske ključe, ščitijo položaje z razvojem nacionalističnih ideologij. Šibkejša ko je Evropa, večji je manevrski prostor nacionalističnih politik.
Centri imperijev nikoli niso imeli idej. Nove ideje so vedno prišle s periferije. Sedaj so že v socialdemokratski severni Evropi dobili veselje do mejnih kontrol. Tudi v centru Evrope pa napredujejo politike nacionalnega interesa.
Preden se navdušimo nad propadom Evrope, se je dobro spomniti, zakaj smo bili tako navdušeni nad našo skupno potjo na ta prelepi kontinent. V tem se Bolgari in Romuni v ničemer ne razlikujejo od Poljakov, Madžarov in Slovencev. Pridružitev Evropski uniji je obljubljala blagostanje in varnost. To sta bila dva logična cilja, pri katerih si je vsakdo predstavljal svoje. V glavnem obratno od upravne enote, v kateri je živel. Tudi evro je bil zgolj menjalno sredstvo za evropski način življenja. Razumeli smo ga kot nemško marko. Konvertibilna valuta, v katero bomo zamenjali naše brezvredne nacionalne denarje s fantazijskimi imeni. To so bili časi, ko nacionalna valuta res ni uživala nobenega spoštovanja. Narod je bil diskreditirana kategorija.
Evropska unija je imela dva zares oprijemljiva človeška cilja. Prvi je bil schengen. Privlačna ideja, da na mejah ne bo več treba stati v vrstah pod tablami, na katerih piše »all others«, ampak bomo z avtom gladko zdrseli od Ljubljane do Helsinkov. To so razumeli vsi, ki so živeli ob težko prehodnih mejah ali ob nekdanjih železnih zavesah in so se vsakemu bloku na meji približali, kot da so česa krivi in jih bodo zalotili. Cariniki pa so bili navajeni tako postopati. Osvobajajoča je bila že samo misel, da lahko letiš iz Ljubljane v Varšavo, si na letališču premisliš, in ne da bi pokazal dokument, odletiš v Barcelono. Letalska karta velja kot potni list. Krakov, Beauvais, Nordkapp in Sofia so naši kraji. Tu smo mi doma. Tja hodimo v šolo, na delo in na počitnice. Schengen, Maastricht, Dublin, Lizbona in Rim so naše skupne turistične atrakcije. Temu se reče evropska identiteta.
Evropa pa je bila dragocena tudi za vsakogar, ki nikoli ni imel namena premakniti se iz domačega kraja. Evropa je pomenila varnost doma. Ko je leta 2004 pri Rdeči hiši v Rožni dolini padel blok, smo si oddahnili. Bili smo rešeni. Evropa ni bila varnostni ščit pred Rusi ali Arabci. Varnost, ki jo je zagotavljala, je bila veliko bolj intimna. Ščitila nas je pred napadom lastne države. Vzhodnoevropske države imajo bogato tradicijo avtoritarnih režimov, diktatur, ksenofobije, oblasti narodnih milic in objestnih samodržcev. Demokratične institucije so vedno bile začasne in šibke. Počutili smo se varne, ker smo odprte evropske meje razumeli kot zaščito pred norostjo domače politike. Pristali smo na birokratski čvek integracije, ker se je zdelo, da smo sedaj zaščiteni pred nacionalnimi politiki, ki nas bodo v imenu naroda in njegovega interesa z zavezanimi očmi peljali v deželo bodeče žice, zaprtih meja in politične blaznosti, v kateri imajo politiki imuniteto, državljani pa so krivi za vse.
Zdaj je treba idejo Evrope kot zaščite pred norostjo avtoritarnosti fanatično ohraniti pri življenju. Najprej je treba ubraniti schengenske meje kot mehanizem za svoboden pretok ljudi. In potem vse evropske vrednote, do sodišča za človekove pravice.
Iluzija? Tudi iluzije je treba braniti.
