»Pobegnil bom s Svete Gere.« Vedel sem, da imam samo še nekaj centimetrov do odtočne cevi kanalizacije in da me na drugi strani čaka pot v svobodo.
Zdelo se mi je, da nekje pod seboj slišim škrbljanje. Po trebuhu sem tiho drsal naprej.
Že šest mesecev sem sedel v zaporu kamp Svete Gere. Med topovsko baražo madžarskih honvedov iz Dunaujvaroša sem med bitko za knežji kamen že četrtič dezertiral iz kuhinje sedme domobranske brigade (slavne) goriških strelcev. Bežal sem čez žico na sever, pa so me ujeli Dalmatinci. Zavohali so stroganov in na maslu pečen jasminov riž v kotlu poljske kuhinje, ki sem jo za težke čase vlekel za seboj. Požrli so vseh osemdeset litrov stroganova in postrgali ves riž. Mene so poslali v zapor za ujetnike. Strašno bitko na Gosposvetskem polju je natančno popisal sarajevski epski poročevalec Ahmed Burić v svoji zdaj že legendarni pesnitvi Jesu Slovenci i Hrvati dobri vojnici, a rat jim ne valja.
Na Sveti Geri je bilo pod poveljstvom Glavaševih padalcev in črne roke tesnobno. V zapor so predelali nekdanji skupni hrvaško-slovenski begunski center na Trdinovem vrhu, ki so ga na nikogaršnji zemlji zgradili po uspešni drugi arbitraži. Pol centra je bilo na spornem ozemlju Slovenije, pol pa na hrvaški strani neveljavne meje. Ko so se pri Metliki spopadle slovenske in hrvaške milice, so po sredini centra vsak s svoje strani potegnili bodečo žico. Slovenska stran centra je postala vojaški Trdinov kazensko-popravni dom, ki se je z leti razvil v eksperimentalno koncentracijsko taborišče za tujce in dezerterje. Po razpustitvi Slovenske vojske je upravo prevzela legija smrti, pazniki pa so bili iz domoljubne garde.
Rinil sem proti odtočni cevi. S silo sem potisnil zid pred seboj. Namesto zidu pa se je vdrlo dno tunela pod menoj in padel sem poldrugi meter globoko na nekaj mehkega. Obležal sem na črnem hudiču, ki je imel na čelu prilepljen mobilni telefon, da si je svetil. V roki je držal nož in vilice.
»Ervin!« je vzkliknil s požrešnim glasom. Že hočem z zajemalko pokončati ljudožerca, ko prepoznam njegov balkanski nasmeh.
»Boro!« Pod seboj sem imel prijatelja Borisa Dežulovića, s katerim je Hrvat v meni od leta 1987 v polemiki s Slovencem v njem.
»Kaj delaš v mojem tunelu?« je zastokal med pokanjem kosti.
Jaz pa odločno nazaj: »To je moj tunel. Kopljem že od avgusta.«
Splazil sem se z njega in mu pokazal odtočno cev, ki jo je odprl moj padec. On je z zahoda pod menoj proti njej kopal iz Trdinovega KPD, kamor ga je zaprla ljubljanska domoljubna garda. Če se jaz vržem v Sočo, skoči Hrvat za menoj.
»Kam greš?« me je vprašal, ko je prišel k sebi od strahu in prižgal cigareto.
»Tukaj naprej je pragozd Gorjanci. Kuharji sedme domobranske (slavne) goriških strelcev so tam naredili spečo celico. K njim bom šel in z njimi spal, dokler to ne gre mimo. Vsaj do spomladi, ko pride svetloba nazaj.«
Odkimaval je z glavo. Češ, svetlobe v teh krajih ne boš videl. Izza srajce je potegnil rumeno-rdečo avtomobilsko karto, ki je bila na robovih scefrana.
»Ne, ne. Ervine, v Evropo morava,« je pokazal na nekdaj tako popularni zemljevid nemškega avtomobilskega kluba. E65 je na njem tekla od Aten skozi Ljubljano do Malmöja. Pogledal sem ga s pomilovanjem.
»Boro, kje boš našel Evropo?« Ta je bil res nazaj s kartami. »Tega že od leta 2016 ni več. Pol Nemčije je bundessturmlager, pol kalifat, pol pa ljudska demokracija. Na avtobanih raste trava. Južno Francijo je priključila Alžirija, Kanal so Angleži minirali, Benečani pa že pri Lipici streljajo na vse, kar se premika. Za nordijske teritorije že deset let nihče več ne ve, kaj se tam dogaja in ali je sploh še kdo živ. Vsa srednja Evropa je centralni zapor, trdnjava pri trdnjavi in sedemsto metrov visok zid iz skal in večnega ledu.«
Imel sem solzne oči.
»Vse je razpadlo, Boro, najine Evrope ni več.«
Odpravil me je z zamahom roke in potrkal na zemljevid na robu nekdanje Poljske.
»Vidiš, to je tvoj problem. Ti se samo delaš, da si Balkanec. Nimaš vizije. Ni Evropa razpadla, nastale so nove družbe.«
»Ja, kje? Rad bi jih videl.«
»Kaliningrad,« je vlekel prst po zemljevidu. »Poljaki in Litovci so naredili zid, na drugi strani pa so neodvisna ozemlja. Rusije ni več, Kaliningrad je svobodno pristanišče. Vsi naši so tam. Pero dela v ladjedelnici, Bure ima pisateljsko rezidenco v begunstvu, Goran je odprl verigo otroških vrtcev. Ni, da ni.«
Nekaj sem slišal, da je Kaliningrad Casablanca našega tisočletja. Ampak bil je daleč.
»In kako misliva priti tja?«
Boro se je stisnil v odtočno cev in se začel plaziti naprej.
»Peš,« je odgovoril z zamolklim glasom.
Iz ruševin svojega podrtega tunela sem potegnil menažko z njoki in zelenjavnim ragujem. Pripravil sem si jo za na pot. Skrbno sem jo potiskal pred seboj. Tukaj pod nikogaršnjo zemljo med Slovenijo in Hrvaško je tekla pot v svobodo. Nad nama se je slišalo korakanje paznikov črne roke in domoljubne garde.
»Morava čez pragozd Gorjanci,« sem zašepetal. »Pri spečih celicah sedme domobranske (slavne) sem zakopal konzerve in prepečenec.«
Ni mi odgovoril. Tiho je požvižgaval jurišno himno Dalmatincev.
»Ubiću te jer te vooolim...«
Pred nama se je začel svetiti pragozd.
