Bila sva vse, kar je ostalo od naše skupine, ki je z gumijastim čolnom poskušala pri Savudriji pristati v Piranu. Zavrnili so nas tudi v Trstu, češ da nismo videti dovolj obupani. Nekaj jih je padlo nazaj v vodo, drugi smo šli nazaj do Hercegovine, kjer so mostarski frančiškani dali zatočišče sirskim krščanskim beguncem pred Alahovimi sabljami, naju dva pa vrgli na cesto. Peš sva šla čez hribe na Hrvaško in pri Gradiški splezala na tovornjak, ki naju je odložil malo pred Varaždinom. Kalvarija.
»Kaj so pince?« je vprašal Du Du, kot da se sprehajava med vinogradi na trgatvi, ne pa na minskem polju med Hrvaško in nekdanjo Slovenijo.
»Tišje,« sem zašepetal skozi zobe, ker sem v daljavi videl goreti taborne ognje vaških straž SMC. »Daj kombinirke.«
»Ti pa govori slovensko,« je rekel najmlajši sin Du Du Mohameda, pokojnega poveljnika letečih mudžahidov, ki se je leta 1982 odlikoval v akcijah za Ravbarkomando.
Moje pince, ki mi jih je dal naklonjeni hrvaški policist v Varaždinu, so bile kitajske izdelave in so se skrhale že na prvi bodeči žici. Du Dujev ameriški leatherman pa je žico rezal kot maslo.
Jaz sem hotel proti Avstriji, vendar sva si morala krčiti pot precej južno, ker so Madžari svojo bodečo žico postavili pri Pernici dvajset metrov vzhodno od gostilne Šiker in trdili, da je linija Trate–Selce–Ptuj–Gornji Macelj naravna schengenska meja med Slovenijo in Madžarsko. Nanje so poslali veterane 7. domobranske brigade Goriških strelcev, ki so se borili kot levi. Veliko tablo Természetes schengeni határ so z velikimi izgubami poskušali potisniti od Šikerja naprej proti Čardi v Murski Soboti. Vendar so bili izčrpani od bojev z 42. dalmatinsko divizijo pri Črnem Kalu, ker madžarski honvedi niso razumeli hrvaško, pa tudi naša bojna himna Ubiću te jer te volim ni delovala tako zastrašujoče. Vkopali so se med gostilno in jezerom in čas preganjali s kuhanjem šarlote na pari in občasnim bombardiranjem madžarskih vasi. Če so honvedi poskušali priti iz svojih jarkov, so jim razgonili smrčke in na fronti je bil bolj ali manj mir. Računal sem, da bi mi kot Goričanu in legendarnemu brigadnemu kuharju odpustili večkratno dezerterstvo, veleizdajo in delitev mize s sovražnikom in me skozi linije spustili naprej na sever. Vendar jih je zaradi madžarskih pritožb centralna vlada v Ljubljani zamenjala s policijskim bataljonom in vaškimi stražami, ki so hitro sklenili tehnični konsenz z Madžari. Goriški domobrani so dobili nove položaje na slovenski strani meje pri Bleiburgu.
Du Du jr. se je hitro prerinil skozi luknjo, ki sem jo izrezal, in opazoval dolino. Jaz sem se zataknil in sem počasi drsal proti njemu.
»Kako lepa je Slovenija,« je vzdihoval, medtem ko se je za nama začelo nebo svetiti.
»Dhi'balhabija akbar,« sem mu rekel v jeziku njegovega očeta, ki pa se ga je sam med odraščanjem v Grosuplju slabo naučil.
»Kaj?« je vprašal.
»The Great Wukoyebina,« sem mu odgovoril z mednarodno popotniško geografsko označbo krajev, v katerih pošto nosi medved. To ni kontinuirano ozemlje, vendar ga popotnik takoj prepozna in loči od drugih pokrajin. Občutek je prelepo opisal Tom Waits v pesmi The Waltzing Matilda: Everything’s broken’, nobody speaks English. Včasih je pojem označeval samo nekatere manj dostopne predele Balkana, Madžarske in Romunije, avgusta 2015 pa se je začel z vratolomno hitrostjo širiti na zahod.
»A?«, je Dudu jr. srepo gledal.
»Vukojebina,« sem mu rekel, »dežela, kjer se volkovi ljubijo in ljudje ne vedo, kaj je svoboda.«
Besno me je pogledal.
»Slovenija ni vukojebina. Ne boš tako govoril o moji domovini.«
Nasršil se je, kot da se hoče stepsti z mano. To je problem s temi tujci druge generacije. Bolje se naučijo slovenščine od domačinov, v njej pišejo bolj berljive romane, so najbolj zanimivi novinarji, rišejo inteligentnejše stripe, snemajo filme in tudi lepše pojejo pesmi v slovenščini. Ti imajo radi Slovenijo. To nujno pripelje do konfliktov.
»Vukojebina,« sem vztrajal. »Poznam jaz to bando. Vrednote, načela, krščanski temelji in nož v hrbet.«
Junior je hotel polemizirati, vendar naju je ustavil vaški stražnik v značilni sivi uniformi, ki je izza drevesa poslušal najin pogovor. Z naperjeno puško je stopil pred naju.
»Stoj, kdo sta in o kom govorita?«
Z Juniorjem sva se pogledala z razumevanjem starih veteranov. On ga je spotaknil, jaz pa sem se zavalil nanj, da je zacvilil kot veverica, ki pade pod avtobus. Pregledala sva mu žepe in odvzela zemljevid in madžarsko-slovenski slovar. Bila sva rešena, vrisani so bili vsi položaji in cestni vojaški bloki.
»Jaz grem čez Rimske Toplice v Ljubljano,« se je Du Du tresel od veselja, da je spet doma in vezal noge stražniku z njegovim pasom.
Jaz sem gledal na sever.
»Nordkapp,« sem mu rekel. Začudeno me je pogledal, zakaj. To je najsevernejša točka evropske celine. »Naprej je samo še severni pol, Du Du.« Grem za Sirci, ki rinejo na sever. Bolje med severnimi jeleni kot volkovi. Brez skrbi zame. Imajo tudi filmski festival.
