»Boro, a si zmešan?« sem skoraj zakričal. »A veš, da vse poslušajo?«
»Jaz tudi vse poslušam. Slišal sem, da si bil streljan ob zori, pa sem zagledal tvoj trebuh,« je zašepetal moj vedno optimistični prijatelj. »Mislil sem, da je opazovalni balon.«
Tisto, kar se je na sosednjem stebru viadukta svetilo v mesečini, ni bila neeksplodirana mina, ampak njegova plešasta glava.
»Imaš kakšen detonator viška, tovariš?« je vprašal z neobičajno priliznjenostjo. »Moji so mi padli dol.« Spodaj je vse bilo v temi, goreli so samo taborni ognji utrujenih enot, ki so se že četrto poletje pomikale sem in tja čez Dragonjo. Na naši strani se je mrmralo, da smo bili žrtvovani, zato da sta Gorenjska divizija in Mariborska jurišna brigada Totensturm zavzeli Varaždin in z vzhoda bombardirali Zagreb. Mrmralo se je, da v štabu v Ljubljani nikoli niso imeli namena braniti morja in da so prvo obrambno črto postavili na Ravbarkomandi.
Na steber Koželjevega viadukta sem s srebrnim industrijskim lepilnim trakom pritrjeval pakete semtexa. Zrušeni viadukt je bil moja karta v svobodo. Za svojim hrbtom sem imel zdesetkano 7. domobransko brigado goriških strelcev, ki je imela vame uperjenih 3000 cevi. Zaradi dezertiranja in zaporednega izdajanja domovine me je komandant Goran Vojnović večkrat hotel streljati, vendar ga je prekmurski predsednik hitrega arbitražnega sodišča Kreslin prepričal, naj me raje dajo v samomorilce in pošljejo na viadukt razstrelit sebe in most.
»Fant ima do tega simpatije in je nadarjen,« je zagotavljal in mi skrivaj v roke stisnil dva samosprožilna detonatorja in mi pomežiknil. Bog ga blagoslovi.
Strelci, kjer sem bil dezerter in kuhar, so se združili z rekomponiranim IX. korpusom. Skupaj naj bi se pripravili na jesensko protiofenzivo. Vendar je že julija prišlo do hudega spora, ker je korpus hotel Belega goloba razglasiti za jurišno pesem cele enote, mi pa smo vztrajali, da gremo iz bunkerjev samo z našo pesmijo »Ubiću te, jer te vooolim«, in naj si Belega goloba nekam stlačijo. Mi smo prevzeli bojno pesem dalmatinskega korpusa, ki smo jo ukradli od njega, ko smo v Premanturi na stolp za mobilno telefonijo za noge obesili njihovega divizijskega pesnika Predraga Lucića. Iz žepa mu je padla frontna pesmarica, mi pa smo ga pustili živeti, samo z medom smo ga namazali, da si zapomni. Iz korpusa so tulili, da so goriški domobranci komunistična enota, vendar ponosno nismo popustili.
Prilepil sem zadnji paket semtexa, se priporočil sv. Hieronimu in na detonatorje zvezal samosprožilni mehanizem.
»Kaj pa delaš tukaj?« sem vprašal sovražnikovega diverzanta, ki je visel na sosednjem stebru.
»Z junaškim samomorom moram zrušiti viadukt, da vi ne udarite čez njega.«
»Ne zezat. To je moj viadukt in moj samomor. Jaz ga bom prvi vrgel v zrak, da ostanete Dalmatinci v Piranskem zalivu in ne greste naprej.«
»Kaj? Piranski zaliv je vaš. Jaz moram zrušiti most, da zabrišem sledove. Daj detonatorje.«
Bil je eden tistih sladkih trenutkov kulturne superiornosti nad Hrvatom. Na vrv, po kateri sem spustil eksploziv, sem privezal škatlo z detonatorji in humanitarno dal zraven še svoj rezervni samosprožilni mehanizem. Vrv sem zanihal proti drugemu stebru.
»Lovi, luzer. A imaš kaj semtexa viška?«
»Ostalo mi je nekaj poljske plastike. Na.«
Nastavila sva urne mehanizme in se spustila globoko navzdol. Oba sva imela s seboj vrečo s civilnimi oblekami in plastenko vode. Skupaj sva se skozi trstiko plazila proti morju in se izogibala minam.
»Kam greš?« sem ga vprašal, ko je nase vlekel kratke hlače in iskal sončna očala.
»Poskušal bom čez Trst in Nemčijo priti do Rusov. V Petrogradu poznam ene pesnike. Kaj pa ti?«
»Jaz grem na eno teh novih Delamarisovih bark, ki vozijo begunce v Libijo in se bom čez Kairo potem prebil v kalifat k Ibrahimiju.«
»Glavo ti bodo odrezali.«
Odkimal sem.
»Imam prevod njihovega tečaja monoteizma iz rekrutnih taborišč. Nekaj malega znam moliti še od prej. Pazi, da tebi Rusi kaj ne odrežejo.«
Za hrbtom sta odjeknili dve mogočni sinhronizirani eksploziji. Viadukt je dvignil hrbet kot mačka in se zrušil v dolino. Oddahnil sem si. Junaško sem v samomorilski akciji sam zaustavil sovražnika. Uradno sem bil mučenik in sem lahko mirno bežal naprej. Na našo stran so bleferji iz generalštaba nad prepad takoj obesili ogromno slovensko zastavo z dvojnim orlom, ki v krempljih drži karantansko mačko. Hrvati so na drugi strani odgovorili s še večjo hrvaško zastavo z dvema šahovnicama.
»Srečno pot,« mi je zaželel Boro. »Spasiba.«
Objel sem ga.
»Alahimanet, arkadaš.«
