Ker avtor v tem pamfletu navaja celo vrsto nepojmljivih laži - z namenom, da me v slovenski javnosti diskreditira -, se sklicujem na 26. člen zakona o medijih Republike Slovenije in zahtevam, da objavite moj odgovor. Ne samo zaradi mojega osebnega zadoščenja, ampak tudi zaradi resnice, ki jo Ervin dolguje slovenskemu narodu.

Pojdimo po vrsti: moj nekdanji prijatelj gospod Hladnik - tega "gospoda" ne vzemite preveč dobesedno - v svojem opisu zgodovinskih dogodkov avgusta 2009 pazinsko fronto prikazuje kot junaško slovensko ofenzivo. Resnica pa je taka, da se je že junija celotna 8. piranska surferska flota predala admiralu Predragu Luciću, zaradi česar se je 128. letalska umaknila z Velebita in je načrt, o katerem govori Ervin, da bi do zime po avtocesti prišli do Zadra, padel v vodo. Ocena, da je šlo Slovencem dobro, ker so imeli tistega leta v rokah Pazin, je zato navadna neumnost: Istra je zaradi izdaje Milana Rakovca padla že leta 2008 in bitka pri Pazinu leto kasneje je bila v bistvu zadnja črta umika slovenske vojske.

Borut Pahor se je namreč ujel v isto past, v katero sta se že pred njim ujela Napoleon in Hitler, ki sta podcenjevala kruto rusko zimo. Čeprav ga je obrambna ministrica Ljubica Jelušič že marca (glej: Janez Janša, Zastave izdaje) opozarjala na neusmiljeno, peklensko vroče dalmatinsko poletje - v katerem slovenska vojska s polno bojno opremo za alpske in nordijske discipline ni mogla zdržati dlje kot mesec dni -, je Pahor vztrajal, da ob močni podpori mornarice do avgusta zavzamejo Split.

Danes vemo, da je bila to samomorilska operacija. Že v začetku julija Združeni narodi Celjski paragliderski brigadi, ki je bila odrezana na Hvaru, pošljejo humanitarni konvoj s petimi tonami coppertona, iz ujetniškega taborišča na Rabu pa gre v izmenjavo ujetnikov pet tisoč slovenskih vojakov z opeklinami druge in tretje stopnje. Med njimi je bil tudi sedanji urednik Dnevnika Ali Žerdin, ki je svoje pretresljivo pričevanje zapisal v knjigi 700 dni na Silbi, pa bi morda lahko tudi on kolegu Ervinu malo osvežil spomin.

Toliko o zgodovinskem kontekstu. Zdaj pa še nekaj o znani "tinjanski vdaji": Ervin trdi, da se je on prvi vdal meni, jaz pa sem baje repetiral svojega heckler&kocha ter mu ukazal, naj spusti roke in se "bori kot moški", potem pa naj bi mu - ko sem ga prepoznal - potisnil v roke orožje, da si zavežem škornje, in se mu tako z zvijačo vdal. Umazana, tipično slovenska laž v najboljši maniri Jelka Kacina!

Tega jutra sem res skoval načrt, da se vdam Slovencem in pobegnem v Beograd - to pa je tudi edina resnična stvar v Ervinovemu pamfletu. Ni res, da so me moji glavaševci hoteli ustreliti zaradi Lačnega Franza na iPodu. Zgodovinski resnici na ljubo, na mojem iPodu so bila Lepa leta Slovenske popevke (Pesmi Dušana Velkaverha), moja vdaja pa ni bila izsiljena, temveč avtentično, prostovoljno dejanje.

Ko sem se prebijal iz Svetega Petra u Šumi proti položajem goriške 7. domobranske brigade v Tinjanu, sem ugledal ogromnega vojaka v uniformi slovenske mornariške pehote. Zaklical sem "Vdam se!" in odvrgel puško, celo še preden sem ga prepoznal, nakar se je on začel cmeriti in moledovati, naj sprejmem njegovo vdajo. Res je, v perfektni slovenščini sem mu rekel: "Bori se, pes slovenski, pomisli na Piranski zaliv!" - on pa me je rotil, naj vzamem njegovo bereto in ga odpeljem v Žminj. Sicer pa, če sem se hotel vdati, zakaj bi najprej repetiral heckler&kocha, da bi se nato z zvijačo vdal?

Bilo je res žalostno gledati to goro od človeka, ki se ga spominjam še kot vodnika junaškega novinarskega bega leta 1992 na Ilidži, kako noče sprejeti moje junaške vdaje in se nadvse bedno, strahopetno upira, da bi mi vzel orožje, se ponižuje in kot majhen otrok ponavlja, da se je on prej vdal meni kot jaz njemu. Navsezadnje niti on ne zanika, da sem se jaz prvi skliceval na ženevsko konvencijo, kar pomeni, da je moja vdaja legitimna, se pravi, da je njegova pravno neveljavna, ker niti zdrava pamet niti vojno pravo - Ervin to dobro ve - ne poznata instituta vdaje vojnemu ujetniku. Ne vem in me niti ne zanima, komu se je Ervin pozneje vdal, toda meni se, bogami, ni.

Konec koncev, če je bilo tako, kot trdi on, kako je mogoče, da je hrvaška divizija Herman Dalmata po obvestilu o incidentu v Tinjanu položila orožje kar dve uri prej, preden se je slovenska 7. domobranska brigada umaknila na Motovun in tam dvignila veliko belo zastavo?! Vse drugo je zgodovina - do večera sta se druga drugi predali celotna hrvaška in slovenska vojska, dan belih zastav se je sprevrgel v popoln kaos, ki je trajal cele tri dni, dokler ni visoki odposlanec Nata razglasil obojestranske kapitulacije - in tej zgodovinski resnici sem bil dolžan opisati "tinjansko vdajo" tako, kot se je zares zgodila.

Nič nimam proti tistemu groznemu, kim-il-sungovskemu spomeniku Ervina Hladnika - Milharčiča na Tromostovju - ki je, mimogrede, plagiat valjevskega Stevana Filipovića -, ne morem pa se sprijazniti z lažnim spomenikom "prvemu vojaku, ki je z junaško vdajo v Tinjanu napovedal dan belih zastav 2009".

V upanju, da boste moj odgovor v celoti, brez krajšanja objavili, vas prisrčno pozdravljam.

Boris Dežulović, dezerter, kapitulant, nosilec pliberške zvezde in reda brezpogojne vdaje ter trikratni narodni strahopetec Republike Hrvaške, Beograd