V Istri nam je šlo dobro. V dveh letih smo zavzeli vse ozemlje od Buzeta do Fažane. Goriški domobranci smo uporabljali partizansko taktiko hitrih napadov. Poslali so nas prebiti pazinsko fronto, da bi rekomponirani IX. korpus za nami hkrati udaril na Rabac in Pulj ter prijel Dalmatince v klešče. Če bi manever uspel, bi se do zime po avtocesti spustili do Zadra. Pazin je gorel, Hrvati so evakuirali civilno prebivalstvo v Gorski kotar.

Julij je bil težak za nas in za Hrvate. Primorci smo jih v Istri potolkli kot mačke in jih s predelanimi ultralahkimi Merčep-Rusjanovimi letali z Wanklovimi motorji preganjali po Kanfanarju. Njihov zagrebški korpus pa je s herojskim prebojem čez Kolpo in Muro zavzel mariborski koridor, pri Novem mestu razbil celotno ljubljansko motorizirano divizijo in se nevarno približal Višnji Gori, kjer so specialci Praprotnikovega odreda dva dni sami odbijali napad za napadom. Slovenci smo držali Savudrijo, Italiji pa smo morali v zameno za nevtralnost prepustiti Koper, Izolo in Piran, vendar so naše padalske enote "Jože Pučnik" skočile za bojno črto in trdno branile Opatijo in Makarsko. Tudi na nekaterih otokih je že bilo slišati slovensko pesem. Razglašena je bila splošna mobilizacija od petnajstega do petinšestdesetega leta. V diverzante pa so se javljali tudi osemdesetletniki. Bil je čas velikih junaštev.

Na začetku avgusta sem se pred Pazinom previdno plazil čez minsko polje na nikogaršnji zemlji. Uporabljal sem minsko karto, ki mi jo je v paketu Rdečega križa v braillovi pisavi poslal Milan Rakovac. Akcija je bila samomorilska. Potreboval sem šest ur, da sem se preplazil po štiristo metrih polja. Z eno roko sem bral zemljevid, z drugo tipal za minami. Vsako posebej sem v trdi temi najprej z žico nevtraliziral in jo za seboj ponovno aktiviral. Delal se je že svit, ko sem za seboj pustil zadnjo mino in si oddahnil.

Takrat pa sem za grmom zaslišal značilni zvok zapirala na modelu G36 avtomatske puške heckler & koch, priljubljenega orožja morilskih Glavaševih prostovoljcev iz Hercegovine. Konec poti. Obrnil sem se in dvignil roke.

"Vdam se," sem zaklical v zoro.

"Spusti roke in se bori kot moški," je siknil grm.

Izza njega je stopil Hrvat v črni uniformi z divjo mačko na rokavu in maskirnimi barvami na obrazu.

"Vzemi pištolo in pokaži, kaj znaš," je zarenčal s krvoločnim glasom. Za pasom sem imel očetovo bereto. Puško sem pustil v bunkerju.

"Ne spustim. Vdajam se slavni vojski Republike Hrvaške. Odpeljite me v taborišče za vojne ujetnike na Rabu in me prosim predajte komandantu taborišča, poročniku bojne ladje Rakovcu."

"Bori se, pes slovenski. Pomisli na Piranski zaliv."

"Nosi ga," sem roke tiščal, kolikor visoko sem mogel, da mi je trebuh začel lesti čez pas. Hecklerja je preklopil na rafalno streljanje in mrko gledal.

Prvi sončni žarki so mi osvetlili obraz. Z odprtimi usti je spustil cev avtomata.

"Ervin!"

Za maskirno barvo sem prepoznal poteze obraza, ki so mi bile znane. Videl sem jih leta 1992 v Ilidži pri Sarajevu, ko sva skupaj bežala pred Srbi. To ni bila krvoločnost. Z obraza sta sijala strah in groza.

"Boris. Kaj delaš tukaj?"

Z vidnim olajšanjem je stopil proti meni.

"Ravno na tebe sem moral naleteti," je rekel in se spotaknil.

"Primi puško, da si zavežem škorenj," mi je avtomat potisnil v roke. Bil sem rešen. Še zadnjič sem se ozrl po mojih Goričanih za minskim poljem, ki so se pripravljali na nov dan topovskega obstreljevanja. Ko sem obrnil pogled na njega, je on roke molel v zrak in v levici držal bel robček.

"Vojak Boris Dežulović je mornarju Ervinu Hladniku - Milharčiču predal osebno orožje in se vdaja. Zahteva, da ga po 130. členu ženevske konvencije z bojne črte odpelje na varno nekam daleč in tam spravi do konca vojne."

Skoraj bi bil pritisnil na petelina.

"Ne velja, jaz sem se tebi prvi vdal," sem vzrojil.

"Jaz sem prvi citiral ženevsko konvencijo. To šteje, ne pa kar nekaj."

Hecklerja sem mu vrgel pred noge.

"Ne zezaj. Pelji me v ujetništvo. To je bila moja ideja."

"Zajec. Po dveh letih junaške borbe bi se predal sovražniku. Kaj bo rekla tvoja mama?"

"Nisem se boril. Blefiram. Pri domobranski sem kuhar. Dve leti čakam na priložnost. Z Rakovcem sem zmenjen, da me s torpednim čolnom pelje v Split, od tam pa bom šel z letalom UNHCR v Turkmenistan, kjer mi bodo dali politično zatočišče. Poglej, vse papirje imam urejene."

"Ne moreš se vdati meni, ker sem dezertiral. Po vsej Dalmaciji me lovijo."

"Pa zakaj si šel h Glavašu za prostovoljca, če si potem dezertiral?"

"Zato, ker mi je nastavil pištolo na glavo. In potem so me hoteli ob zori streljati, ker sem imel na ipodu Lačnega Franca, Buldožerje in Vlada Kreslina."

Sesedla sva se in malodušno gledala v sončni vzhod.

"Tako lepo se je začelo," sem zavzdihnil.

"Jaz sem mislil pobegniti iz ujetništva in se čez Madžarsko pretihotapiti v Beograd."

"Izdajalec."

"Kapitulant. Jaz ne grem nazaj. Moji so znoreli."

"Bi ti videl moje. Kako se bova izvila?"

Tehtal sem možnosti.

"Nekaj lahko narediva," sem rekel. "Ti vzemi mojo uniformo in pištolo ter pojdi tukaj čez do naših linij. To je karta, mine so pa vaše. Prebij se do kuhinje 7. domobranske. Tam ni niti enega patriota. Sami simulanti. Napisal ti bom, naj te peljejo k moji mami v Gorico. V hribih ima hišo na samem, kjer se lahko skriješ za nekaj časa."

Modro je pokimal.

"Kaj boš pa ti?"

"Oblekel bom tvojo uniformo in šel na Rab. Nekako se bom že znašel, hrvaško znam."

Pod toplimi žarki vzhajajočega sonca sem mu dal suknjič moje uniforme.

"Tole je večje od mojega padala," je protestiral, medtem ko sem jaz v njegov pas vrtal novo luknjo.

"Pozdravi mojo mamo," sem mu rekel v slovo. "Ampak to, da me nisi povabil niti na prvo niti na drugo poroko, sem pa zameril."

S hecklerjem čez ramo sem počasi odkorakal proti Pazinu.

"Prišel bom na tvoj pogreb," mi je zaklical, medtem ko je kot balerina na prstih poplesaval med minami.

"Crkni," sem mu odvrnil.

"Bok," sem ga komaj še slišal.

"Ubi-ču-te jer-te-voo-lim," sem si prepeval in vohal kavo, ki so si jo v prvih rovih kuhali mitraljezci dalmatinskega korpusa.

"Adijo."