Desetletnice kanclerstva ni hotela obešati na veliki zvon. Zavrnila je vse prošnje za intervjuje, pa tudi sicer njen urnik minule dni ni bil nič drugačen kot običajno. A vsaj en termin ni bil prav rutinski: petkova volilna konferenca bavarskih krščanskih demokratov (CSU). Ne zato, ker so takšne konference le vsakih nekaj let, pač pa seveda zato, ker Angeli Merkel iz Svobodne države Bavarske že od poletja sem v obraz piha vse ostrejši veter. In v petek zvečer je na münchenskem sejmišču prav brilo.
Teh deset let je bilo zelo dobrih za našo domovino, je začel Horst Seehofer, predsednik CSU in bavarske vlade. Ti si, je naslovil Merklovo, veliko storila za Nemčijo in domovino. Toda, »zdaj ti bom preprosto povedal svoje prepričanje, da bodo izhodišča jasna: mi mislimo, da ne moremo računati na trajno podporo ljudi glede beguncev, če ne bomo določili zgornje meje«. Neljubo besedo na O, Obergrenze, je Merklova, ki je stala ob Seehoferju na odru, resda lahko pričakovala, toda njen okamneli obraz je med odobravajočim ploskanjem delegatov konference pričal, da jo je ton, s katerim je bila pospremljena tokrat, vendarle presenetil. Če bi ga videla, bi jo tudi list s pozivom Merkel raus (Ven z Merklovo), ki ga je v zadnjih vrstah dvignil eden izmed delegatov. Nič ni pomagalo, da je kanclerka v svojem govoru pred tem obljubila okrepitev policijskih enot na Bavarskem, ostrejši mejni nadzor in zmanjšanje števila beguncev. Tudi stavek Nemčija je naša domovina, Evropa naša prihodnost, skrajšano povzet po legendarnem (in hkrati razvpitem) bavarskem politiku Franzu Josefu Straussu, je delegate pustil hladne.
Schröderjeva dividenda
Ledeno bavarsko prho za Merklovo na predvečer njene desete obletnice prevzema kanclerske odgovornosti je seveda treba jemati z ustreznim odmerkom previdnosti. Na eni strani Seehofer pred deželnimi volitvami leta 2017 ni več samoumevni nosilec strankine liste (navzlic napadu na Merklovo je bil v petek izvoljen z doslej najmanjšim številom glasov), na drugi strani pa je tudi CSU in kritikom kanclerkine begunske politike iz njene stranke (CDU) jasno, da zamenjave zanjo (še) nimajo. Poleg tega je politična stabilnost v Nemčiji po drugi svetovni vojni vrednota, ki so ji krščanski demokrati zapisani prav tako kot socialni demokrati: država je v 66 letih (od leta 1949) imela osem kanclerjev (in vlad), toliko, kolikor je Slovenija imela vlad v dvainpolkrat krajšem obdobju. A vendar: Angela Merkel (61) se je neposredno po julijskem zmagoslavju z novim diktatom Grčiji prav zaradi beguncev znašla pred zelo verjetno najhujšo preizkušnjo v svoji karieri.
Najbolj gorki kritiki ji pravijo celo, da pred prvo sploh. Ali pa vsaj pred prvo, ki je ne bo mogla presedeti in počakati, da se stvari »same uredijo«. Kakor je pravzaprav tudi začela, ko je 22. novembra leta 2005 postala kanclerka z najslabšim dosežkom CDU/CSU koalicije po drugi svetovni vojni. Ko je (te podcenjevalne pripombe se ni otresla do danes) socialdemokratskemu kanclerskemu predhodniku Gerhardu Schröderju na volitvah (za las) spodrsnilo le, ker je z Agendo 2010 Nemcem – v nasprotju z voljo lastne stranke – naprtil boleče gospodarsko-socialne reforme, katerih dividendo je potem do danes pobirala Merklova.
No, resnici na ljubo je treba dodati, da se je Merklova do izhodišča, s katerega je sploh lahko postala kanclerska kandidatka, prebila sama, s člankom v Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). V njem je, »deklica« (das Mädchen) Helmuta Kohla in takrat generalna sekretarka CDU, leta 1999 pretrgala vezi z mentorjem, osumljenim za nelegalno financiranje stranke, in predramila po šestnajstih letih oblasti otrplo stranko. Ta in še nekatere naslednje podobne poteze so njene tekmece in kritike podučile, da nikakor ne smejo podcenjevati sposobnosti Merklove, da neusmiljeno izkoristi slabosti tako prijateljev kot nasprotnikov. Ali, kot je pred petimi leti dejal njen biograf, predlani umrli nemški politolog in publicist Gerd Langguth: »Njeno železno voljo do moči so vedno znova podcenjevali.«
»Zmogli bomo to!«
Noben nemški kancler se ni pred Merklovo, kot je konec letošnjega poletja v dnevniku Handelsblatt zapisal filozof Peter Sloterdijk, tako zelo »uskladil z nemškim globokim hrepenenjem po normalnosti, torej nečem, kar so Nemci v zadnjem stoletju le redko izkusili«. Iz te njene sinhroniziranosti, usklajevanjem političnih potez glede na »ljudsko voljo«, brez dvoma tudi karakterno potezo osebe, ki je od zgodnjih dekliških let naprej praviloma ravnala tako, kot so od nje pričakovali bodisi starši bodisi učitelji bodisi širše socialno okolje bodisi vzhodnonemški režim, se je izoblikoval politični slog, poimenovan s skovanko merkeln, ki v najbolj grobem prevodu pomeni počakati, da po reki priplavajo trupla, v najprijaznejšem pa, da se ne gre zaletavati z odločitvami, saj se najslajše smeje, kdor se zadnji smeje. Na ta način je na volitvah leta 2009 zlahka dobila drugi mandat, predlani pa še tretjega.
Videti je bilo, še letos julija, ko je finančni minister Wolfgang Schäuble v njenem imenu diktiral pogoje Grčiji za tretji »reševalni« sveženj, da ima v Hamburgu rojena hči protestantskega pastorja (enega redkih Nemcev, ki se je iz Zahodne preselil v Vzhodno Nemčijo) politično usodo trdno v svojih rokah. Da je zgolj od nje same odvisno, ali bo ali ne čez dve leti naskočila 16-letni Kohlov kanclerski rekord. Nato je sredi julija pobožala objokano palestinsko deklico in ji razložila, da je politika včasih trda: »Nemčija ne more sprejeti vseh.« Video je bil svojevrstna spletna uspešnica, ki je kanclerki prinesla zgražanje precejšnjega dela javnosti in medijev. Potem so begunci začeli prihajati v vedno večjem številu. In Merklova se je nenadoma odločila: »Zmogli bomo to!«
Prav tako nenadoma je potem hamburški tednik Spiegel postal prijazen do nje, FAZ pa zadržan in zadnje tedne že odkrito kritičen (Kraljica megle je bil naslov sobotnega zapisa ob jubileju). Njena odločitev, očitno osebna in brez »širokih posvetovanj« v stranki, kaj šele krščanskodemokratski koaliciji, jo je približala socialdemokratom in liberalni javnosti, oddaljila pa od tradicionalnega zaledja in strankarskih zaveznikov. Jo »odtujila« volilcem, ki so še pred dvema letoma zaupali njenemu več kot preprostemu geslu: Poznate me. Tudi v Evropi se donedavna »tevtonska Maggie« (Thatcher), da ne omenjamo fotografij, na katerih so ji dodajali zloglasne brke, nenadoma boljše razume s socialdemokrati kot »naravnimi« konservativnimi zavezniki. Zakaj se je pravzaprav odločila tako, bomo morda nekoč še izvedeli, vsekakor kasneje, kot bo jasno, ali bo Nemčija v resnici »to zmogla«. Toda če ne bo – in to bo očitno morala bolj ali manj sama, brez pomoči drugih držav EU – se ne bo končala samo politična kariera Angele Merkel.
