Mramor se je včeraj hkrati opravičil vsem, ki jih je s svojim dejanjem kakor koli prizadel, in poudaril, da bo vsa prejeta sredstva iz naslova spornih dodatkov vrnil. Mu je pa žal, da se vprašanje njihove zakonitosti ni razčistilo na višji ravni že leta 2008, ko se je dodatek začel izplačevati.
Če je kdo morebiti privrženec teorije zarote, bi se gotovo strinjal, da je medijski linč glede na zneske dodatkov vendarle neproporcionalen in da bi komu Mramorjev odhod zaradi njegove moči (v vladi) gotovo ustrezal.
Življenje ima smisel za humor, je zapisal novinarski kolega pred dnevi, ko se afera z dodatki za pripravljenost še ni razplamtela in ko je Mramorja revija The Banker razglasila za evropskega finančnega ministra leta. Domači mediji smo se ob tem spomnili, da si je ob tej razglasitvi na prsi dejansko pripel lovorike svojega predhodnika. Tako kot si je Mramorjeve zasluge iz njegovega prvega ministrskega mandata pred desetimi leti »prisvojil« Andrej Bajuk, ko ga je ta ista revija okronala z enakim naslovom.
A nalijmo čistega vina. Če je Mramor resno mislil z odstopom, bi moral to tudi dejansko storiti. Ne glede na Cerarjevo zaupnico. Če je namreč resno ocenil, da je izgubil zaupanje javnosti (in ne predsednika vlade!) ter se za svoja pretekla dejanja tudi opravičil, potem bi resnično tudi odšel. Ne glede na podporo ministrskega predsednika.
Tako pa se ob premierjevem odzivu na ponujeni odstop finančnega ministra upravičeno zastavlja vprašanje, ali ni bila to morebiti vnaprej dogovorjena igra v smislu »ponudi odstop, jaz ga pa zavrnem«.
Dejstvo je, da si politično gledano Cerar Mramorjevega odstopa dejansko niti ne more privoščiti. Iz istega razloga bi morala namreč odstopiti tudi ministrica za izobraževanje. Drugo dejstvo pa je tudi, da se bo finančni minister po tej aferi politično ohromljen gotovo veliko težje pogajal o varčevanju v javnih financah.
Zdi se, da je v vladajoči politični sceni afera z izplačili dodatkov za pripravljenost podcenjena. Umazanija je namreč zadela v ventilator, brizgnila na vse strani in srajca ni več bela. Ali povedano brez metafore in naravnost: premier Cerar ponujenega odstopa ni sprejel, kar pomeni, da je nase prevzel breme očitkov na račun svojega finančnega ministra. Ker je to storil, se je hudo odmaknil od svojih predvolilnih stališč o poštenosti, transparentnosti, integriteti, torej vsega tistega, zaradi česar je sploh začel funkcionirati kot moralni razsodnik. In zaradi česar je bil deležen tako velike podpore volilnega telesa. Premier se za zdaj očitno počuti politično dovolj močnega, da gre naprej. Pa naj bo srajca umazana ali ne. Po včerajšnjem dnevu je Cerar postal osrednja politična tarča v državi.
