Življenje ima smisel za humor. Ko je britanska revija The Banker konec leta 2005 priznanje za finančnega ministra leta podelila pokojnemu Andreju Bajuku, se je zdelo, da bi ga v resnici moral dobiti njegov predhodnik Dušan Mramor. V mesečniku so ga namreč utemeljili tudi s pripravami na prevzem evra in vztrajanjem pri dobri fiskalni politiki. Čeprav sta bila to ključna dosežka Mramorjevega mandata, je nagrado dobil Bajuk, ki je javni dolg že kmalu zatem povečal s poroštvi za dodatno Darsovo zadolževanje. Deset let pozneje je položaj obrnjen. Mramor je prestižno nagrado prejel tudi za zasluge pri izhodu Slovenije iz recesije, iz katere se je naša država uradno izvila že pred vlado Mira Cerarja, in stabilizaciji bančnega sistema, ki ga je v resnici – pustimo ob strani, na kakšen način – reševal Mramorjev predhodnik Uroš Čufer.

Ne socialist ne neoliberalec, ampak – pragmatik

To protislovje dobro ponazarja tudi temeljno »ideološko« vodilo aktualnega finančnega ministra. V nasprotju s številnimi kolegi 62-letnega Mramorja, ki na ekonomski fakulteti poučuje na katedri za denar in finance, pravzaprav ni mogoče razvrstiti v nobeno izmed šol. »Nalepk nikoli nisem maral, sem pragmatičen ekonomist,« je dejal pred leti.

Ime česa je torej Dušan Mramor? V času prvega mandata, v zadnji vladi takrat že vidno upehane LDS, je veljal za preganjalca kapitala iz Slovenije. S 50-odstotno obdavčitvijo pretežnih lastniških deležev v podjetjih je v volilnem letu 2004 številne menedžerje, pidovske in druge privatizacijske mogotce »prisilil«, da so svoje lastniške deleže parkirali v davčnih oazah. Šlo je za dokaj velik polom. LDS je izgubila volitve, Mramorju pa z obdavčitvijo ni uspelo preprečiti poznejšega vala menedžerskega lastninjenja. Leta 2014 je v državnem zboru priznal, da je bilo obdavčenje teh deležev »problematično«.

Danes isti Mramor, ki se je nekoč trudil za znižanje davčne obremenitve socialno šibkejših slojev, na levem političnem polu velja za »neoliberalca«. »Povejte mi, kje varčujemo? To mi gre že prav na živce, saj gre dejansko le za nujno usklajevanje porabe z razpoložljivimi prihodki,« je maja lani dejal Mramor. Poleg tega, da je skozi državnozborsko sito uspel spraviti fiskalno pravilo, je na mednarodnem parketu na vrhuncu »pogajanj« z Grčijo zaslovel z idejo o začasnem izstopu te države iz območja evra. To je kmalu zatem kot svojo posvojil tudi njegov nemški kolega Wolfgang Schäuble.

Vsi Mramorjevi ljudje

Precej lažje je Mramorja, ki svoj dober smisel za humor skriva za zidovi institucij, kjer službuje, umestiti na zemljevidu domačih omrežij. Brez dvoma velja za »kontinuiteto«. Na sceno je začel prihajati konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, sprva kot član sveta Narodne banke Slovenije ter upravnih odborov Abanke in SKB. V drugi polovici devetdesetih let je vodil strokovni svet Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP). To obdobje sta zaznamovala razrast pidovskih mogotcev, ki je tlakoval temelje poznejšemu domačemu kapitalsko-političnemu monopoliju, in afera Dadas. Seznam njegovih tedanjih sodelavcev se bere kot nekakšen »greatest hits« slovenske tranzicije. V strokovnem svetu regulatorja trga so ob Mramorju sedeli še tajkunska pravnica Nina Plavšak, Marko Simoneti, nekdanji direktor Soda Igor Kušar, Božo Jašovič, Tone Rop, Edo Pirkmajer...

Nekateri igralci iz tistega obdobja so blizu Mramorja še danes. Simonetija, ki je skupaj z njim leta 2001 sedel v skupinah za privatizacijo dveh največjih državnih bank, je Mramor desetletje in pol pozneje postavil na vrh upravnega odbora slabe banke – institucije, ki danes upravlja tudi nasedle terjatve obeh bank. Mimogrede, njeni ustanovitvi je Mramor še nedavno nasprotoval, ker da je »predraga«. Drugi ključni Mramorjev mož je državni sekretar Metod Dragonja, minister za gospodarstvo v eni od Drnovškovih vlad. Z njim je Mramor pogojeval svoj prihod v vlado, Cerar pa mu je moral ustreči, čeprav je šlo za igralca iz ekipe Alenke Bratušek. Dragonja je zadolžen za privatizacijo, ki jo Mramor včasih bolj (Telekom Slovenije), včasih manj odkrito podpira. Velja za ministrovega »oficirja za zvezo« s Slovenskim državnim holdingom (SDH), upravljalcem državnega premoženja.

Iz ožje Mramorjeve ekipe velja omeniti še Ireno Sodin, ki je na položaj državne sekretarke prišla iz Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), torej iz institucije, ki ima v novem valu privatizacije v Sloveniji velike načrte. Pravijo, da Mramor rad prisluhne še komu od direktorjev iz starejše garde. Prav tako nekdanjemu guvernerju Banke Slovenije Mitji Gaspariju in Borisu Škapinu, nekoč pomembnemu delničarju Factor banke.

»Železna« roka, ki vse bolj popušča

Po padcu LDS je Mramor previdno izbiral trenutek za novo vrnitev v politiko. Kljub koketiranju s PS in Zoranom Jankovićem je politične turbulence, ki so zaznamovale tri vlade, in grozečo trojko raje počakal na položaju dekana ekonomske fakultete. Tam se je pretežno ukvarjal z rezanjem stroškov. Sledile so volitve 2014. Po prepričljivi zmagi SMC je bil Mramor osebna izbira premierja Cerarja.

Njegov sedanji mandat lahko v grobem razdelimo na tri obdobja. Nekje do konca leta 2014 je veljal za tehnokrata, ki je imel pravico brez ugovorov zakoličiti temeljne javnofinančne postulate Cerarjeve vlade. V začetku leta 2015 je s kadrovskimi potezami v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) začel kazati vse večjo politično moč. Ta je jeseni lani začela kopneti. Ne le zaradi DUTB, pri kateri Mramor več mesecev ni želel slišati opozoril pristojnih institucij o nepravilnostih, zaradi česar je ministrski zbor glavnega izvršnega direktorja Torbjörna Manssona razrešil, ko je bil Mramor na zasedanju Svetovne banke v Južni Ameriki. Drugo nezaupnico je doživel v poslanski skupini SMC, ki novembra ni podprla njegovega predloga davčne reforme. Z njo je gospodarstvo dodatno razjezil prav v času, ko je s sindikati javnega sektorja sklenil 148-milijonski dogovor. Ministrstvo je javnost razburilo tudi z idejo o dodatni obdavčitvi kupcev Volkswagnovih modelov, pri katerih je nemški koncern goljufal z navedbami o izpustih. Mramor tako afere z dodatki za stalno pripravljenost v tem trenutku – milo rečeno – zagotovo ni potreboval.

A tudi na političnem polju se Mramor vse bolj kaže kot pragmatik. Nekdaj »železni« varuh državne blagajne je v zadnjih tednih večkrat popustil. Za projekt drugega tira Divača–Koper, ki mu je ves mandat ostro nasprotoval, je zdaj iz nič očitno našel nekaj denarja. Naposled naj bi se sprijaznil z uvedbo bencinskega centa, zgodba pa se utegne ponoviti tudi pri liberalizaciji cen naftnih derivatov.

Kljub temu bo leto 2016 za Mramorja v političnem smislu najtežje doslej. Na poti ga čaka več potencialnih javnofinančnih min (največja je povezana z razlaščenimi obvezničarji), med njimi pa bo moral kot pregovorno previden človek hoditi s pečatom političnega ohromljenca. »To je politična realnost, znotraj katere je treba krmariti,« je fraza, h kateri se bo letos zagotovo zatekal še večkrat kot do zdaj.