– če poslanci dobivajo posebne prejemke za vsako članstvo v parlamentarni komisiji, ki je sicer delo rednih dolžnosti in pravic poslanca,
– če so nagrade za članstvo v nadzornih odborih tako visoke, kot so po objavljenih podatkih, ne pa primerljive z uradnimi plačami za univerzitetne profesorje, ki znesejo deset evrov neto na uro,
– če evropski poslanci dobivajo okoli desetkrat višje prejemke kot univerzitetni profesorji, njihov parlament pa je brez zob, ko gre za tako resne zadeve, kot sta schengen in varnost prebivalcev Evrope,
– če za druge funkcionarje Evropske unije velja nekaj podobnega,
– če imajo bančni direktorji ogromne plače in potrebujejo slabo banko, da popravlja njihove napake brez posledic za njihove prejemke,
– če upokojenci ne smejo imeti podjetniških ambicij, ne da bi izgubili pokojnino ali njen del, družba pa izgublja oziroma s takim predpisom zapravlja njihove sposobnosti,
– če član kakšne komisije vladnih organov ne sme dobiti niti plačila stroškov za prevoz od doma do Ljubljane niti dnevnice (kar je bil edini prejemek članov komisij, odborov in podobnih organov v starih »gnilih« časih),
– če dajejo diplome šole, ki nimajo polno zaposlenih profesorjev, ampak honorarce, ki objektivno ne utegnejo raziskovati,
– če se smejo visokošolski učiteljev, ko gre za napredovanje, vrednotiti skoraj izključno po mednarodnih objavah, skoraj nič pa po pedagoških in praktičnih dosežkih, znanju, vednosti in vrednotah študentov. In tako dalje.
Kdo vse torej spada na pranger v sedanji slovenski družbi poleg nekaj malega posameznikov iz visokega šolstva?
Matjaž Mulej, Maribor
