Jakobove esejistične prozne skice so nezakrinkano avtobiografske, naslanjajo se na nekatere preverljive podatke iz avtorjevega otroštva in avtorjeve sedanjosti: na Vitanje, kjer je avtor odraščal, na osnovno in srednjo šolo, ki ju je obiskoval, na magistralo, ki se vije med Vitanjem in Dobrno ter jo je v mladosti večkrat prekolesaril, na Karlovško cesto v Ljubljani, kjer je živel, a se naposled preselil, in podobno. V knjigo se stekajo številne reference, ki pa so v primerjavi z imaginativnim zamahom manj pomembne. Veliko prozne energije je usmerjene v popisovanje ruralne krajine in gozdnih poti (gozdov), ki v slovenski literaturi niso deležni prave pozornosti, pisatelji in pisateljice se namreč takšnih pejsažev običajno lotevajo sentimentalno ali pa jih stereotipizirajo (ruralna »čistost«, emersonovska čistost narave in tako naprej). Vseeno je treba omeniti eno izmed izvirnejših intervencij v ruralno okolje, zbirko zgodb Stramorjevi koraki Andreja Tomažina, ki pa je od Jakobove izpeljave galaksijo daleč.
Jakob vsemu, kar ni posebno urbano, vrača veljavo tako, da pokaže, da je mogoče tudi sredi popolnoma indiferentnega prizorišča, torej sredi »narave«, napaberkovati dogodke in doživljaje, ki pomembno oblikujejo osebnost in življenje. Če karikiram, niso vse zgolj odnosi in petek zvečer in kavica v središču mesta. Pokaže, da je tudi sredi spokoja svet, toda takšen, ki ga je treba najprej šele narediti. Ko pripoveduje o svojih otroških potikanjih, namiguje, da nikoli niso bila prav zares otročja, saj so ga sestavila v človeka, kakršen je danes. In tudi o tem človeku se sprašuje, dognati hoče, kakšna vesoljska genealogija ga je privedla do trenutne oblike in vsebin. Ve, da je tovrsten projekt jalov, saj so se njegovi spomini, še preden so postali literarna tvarina, sprevrgli v fikcijo. Kot takšni še lažje komunicirajo z avtorjevimi priljubljenimi pisci in pesniki, h katerim se rad vrača po podporo, smisel, razlago.
Esej Hoja iz zbirke je izjemno besedilo o banalni človeški dejavnosti, ki najjasneje demonstrira tokratno osnovno operacijo Jakobove proze. Avtor jemlje iz vsakdana (vzame, na primer, hojo) in vsakdan metaforizira (hoja je metafora za bivanje in razvoj), nato pa metaforo, poezijo, zapelje nazaj na dogajalno resničnost – nevarna operacija, ki se rada zruši v patetiko. Toda Jakobova izvedba zaradi odmerjenega jezika ter ravnovesja med podajanjem občutja in zunanjih značilnosti stoji. Moči opazovanja in domišljiji, ki ga nadgrajuje, vrača ugled.
