V Miheličevi galeriji v sklopu Loškega muzeja je trenutno na ogled razširjena stalna zbirka njegovih del, ki je dopolnjena s premierno predstavitvijo nedavno odkritih risb in grafik iz obdobja 1934–1940. Največji delež njegovega opusa hrani Pokrajinski muzej na Ptuju, kjer je nekaj let služboval, vendar imata Ptuj in njegova okolica na umetnikov opus še veliko večji vpliv. Očaran nad etnološkimi značilnostmi, poganskim nasledstvom in vražami je Mihelič v svoje delo vnesel tisto mistično izkušnjo, ki je v drugih krajih ni našel. Eno njegovih temeljnih del je slika Mrtvi kurent (1938), ki z vso brutalnostjo prikazuje kolateralno škodo divjega praznovanja pomladi, hkrati pa so ljudje v tej zlovešče-melanholični podobi prepoznali politični komentar zatišja pred evropskim in svetovnim viharjem.

Razstava v Škofji Loki tako ne ponuja najodmevnejših del, ampak ekspresivne slikarije iz 70. in 80. let, ki jih dopolnjuje izbor skic. Te so zaradi relativno slabega stanja izvirnikov predstavljene v obliki digitalnih duplikatov, a kljub temu ohranjajo svoje bistvo. Skice so iz časa, ko je Mihelič začenjal svojo avtorsko pot in se je kot človek siromašnega zaledja težko prebijal skozi življenje. Veliko se je selil, rodil se je v vasi blizu Škofje Loke, kasneje pa živel v Ribnici, Zagrebu, Kruševcu, Ptuju in Ljubljani, nenehno pa stremel po umetniškem poklicu in ga prvih deset let, kljub neizmernemu pomanjkanju v času ekonomske krize, razvijal v (avtobiografski) smeri mračnega socialnega realizma. Med skicami so motivi vaškega vsakdana iz Ribnice, kamor se je moral avtor zaradi pomanjkanja preseliti po končanem študiju v Zagrebu in kjer je podstrešje skromne hiše svojih staršev preuredil v atelje. Tu so tudi risbe iz časa službovanja v Kruševcu, kjer je poučeval likovni pouk. Prav to obdobje je morda najslabše dokumentirano in analizirano, saj je dveletno izkušnjo iz Srbije zaradi lastnega nezadovoljstva nad selitvijo in službo hitro potlačil. Daleč stran od njemu ljubših Zagreba in Ljubljane, kjer se je počasi uveljavljal na sceni, mu ruralni Kruševac ni omogočal razvoja, kaj šele preboja. Realistične upodobitve tamkajšnjega okoliša so služile kot odmik od lastnega nezadovoljstva. Neizmerno svetobolje je nakazal z (očitno avtobiografsko) skico alegorije lačnega umetnika, ki upadlega obraza, pol mrtev leži v majhni čumnati.

Mihelič se je nato vztrajno prebijal, najprej v Ljubljani, kjer je deloval v Klubu neodvisnih, nato med vojno v partizanih, po osvoboditvi pa je končno prišel do položaja akademskega profesorja. Hkrati pa je postal dejaven bolj kot kadar koli prej. Neobremenjen z eksistenčnimi stiskami se je posvetil lastnemu notranjemu domišljijskemu svetu, ki ga je nadgrajeval in izpopolnjeval še dolga leta, ne ozirajoč se na ideološke predpostavke tistega časa.