In vendar je mikavna in odločilna komponenta dogodka njegova lokacija, izpraznjeno pisarniško okolje, stekleno transparenten kubus, ki mu položaj 10. nadstropja stolpnice v središču mesta ponuja živo, realno, »nezrežirano« scenografsko kuliso, ta pa je obenem podaljšek in kontrast notranji kovinski geometrični konstrukciji. Toda ne glede na to, da lahko prostor razumemo že skoraj klavstrofobično, skrčeno in natlačeno, mu vsebinski in dogajalni volumen dajejo preračunane gibalne kompozicije in besedilo samo po sebi, ki neposredno ali skozi aluzije strastno orisuje izkušnjo potovanja prek oceanskih širin kot moment nenehnega bežanja in približevanja sebi.
Dogodek priklicuje niz posameznih, a medsebojno previdno usklajenih odtenkov – strastne poetičnosti, ki jo v verzih in s fizično izmuzljivostjo vnaša Tina Vrbnjak, groteske, ki jo z odmerjeno komičnostjo opičje poosebljenosti doda Maruša Majer, in stoične racionalnosti, »antropološke vsevednosti« v nenadnih pojavih Romane Šalehar. In če je očetovska figura Lotosa V. Šparovca že korak bližje k stvarnosti, pa lahko lik Primoža Pirnata že razumemo kot čvrst preris ladijskega delavca, jeklarja, v katerem se bojujejo bes in strah, orjaškost in rahločutnost, razgledanost in prizemljenost. Njegovo samoportretiranje izrisuje tankočuten profil delavca v ladjedelnici, ki skozi potopisne monologe in delovne načelnosti učinkuje kot univerzalna figura populacije, ki ne govoriči/teoretizira, pač pa deluje/izvaja, a vendar v sebi nosi dragoceno in reflektirano pragmatično znanje – to pa se v tokratnem primeru in v soočenju s poezijo in filozofijo uvrsti kot njun docela enakovreden tekmec.
