Terorizem in protipetardizem

Seveda ne smemo pozabiti na grozo živali, ki jih imamo doma, in še posebno tistih, ki so v tem času na prostem v gozdu. Mnogo od njih se je, v begu pred človeško norostjo, nabodlo, trpelo in izkrvavelo na grozljivo veleumnem dosežku slovenskih oblasti, na morilskih žičnih ograjah vzdolž slovenskih meja. So dosedanje žrtve poskusni zajčki za slovenske ljudske množice, ko bodo te skušale pobegniti iz nekdanje domovine, danes potencialnega vsedržavnega koncentracijskega taborišča? Kaj so si mislili begunci, v tistih trenutnih na slovenskih mejah? Da proslavljamo krvav vstop v novo leto, ki bo brez dvoma mnogo hujše od prejšnjega? To so ljudje, za katere pok pogosto pomeni smrt – sami ga morda več ne slišijo, zato pa ga doživijo, ko pade kdo od njihovih bližnjih.

Sam vsakoletno demonstracijo vojne ob novoletnih, včasih tudi drugih praznikih doživljam kot organiziran državni terorizem (ustrahovanje in razkazovanje moči) nad ljudstvom, seveda s pomočjo tistih, ki jih tako dogajanje zabava, navadne ljudi pa spravlja v stisko. To je del slovenske kulture, kot špansko javno klanje bikov ali severnjaško pobijanje tjulnjih mladičev. Ko skušam najti kakšno pozitivno plat tega vsakoletnega tako imenovanega pirotehničnega fenomena, je na človeški ravni ne najdem. Na ravni državnega proračuna bi človek lahko pomislil na priliv davkov – a za kakšno ceno?

Mnogo stvari bi v okviru zastavljenega uvoda lahko vključil v razmišljanje o tem fenomenu bolne družbe, pa bom prostorsko omejeno priložnost raje posvetil drugemu pomembnemu vidiku: tako imenovanemu terorizmu in protiterorizmu. Terorizem, naj bo resničen ali režiran, vedno rodi odziv, istih ali nasprotnih akterjev, in takoj smo v spirali. Zadeva se hitro in vse hitreje širi in poglablja ter stopnjuje, tako rekoč po vsem svetu. Vse to bi se pri današnji stopnji medijske in vojaške tehnologije dalo ustaviti v nekaj mesecih ali celo dneh. Pa se ne. Kot smo že rekli, stopnjuje se in vedno več je zavedanja na vseh ravneh, da tretja svetovna vojna teče tudi že operativno. Nekomu to ustreza. Običajnemu bralcu in meni gotovo ne.

V minulih dneh je bilo povsem očitno: država se terorizma ne boji. Država se z njim igra. Toliko eksplozivnih in zažigalnih materialov na kupu v enem tednu – tega ne vidimo vse leto. Kaj je v teh materialih, ne ve nihče. Brez dvoma so stvari uvožene, najbrž s Kitajskega, in upravičeno lahko domnevamo, da pošiljke niso bile pregledane pri vstopu v državo, razen morda uvoznih deklaracij. Če bi bil namesto novoletnih raket in pokalic v skladišču neke trgovinice ali verigi trgovinic uskladiščen pretežno vojaški eksplozivni material, bi lahko dvignili v zrak cela naselja. Ampak države to ne skrbi, se pravi, da ima stvari pod nadzorom. Ta morda ni ravno v dometu Ljubljane, pod nadzorom pa zanesljivo je. Država (ali njeni paradržavni podaljški, izrastki in pripojki) je splošno zastraševanje raje izkoristila za tisto, kar sem že omenil – nekaj, kar je bilo slišati kot organizirane strelsko-eksplozivne vaje, natančno usklajene z obdobji intenzivnega pokanja po naših ulicah in okoli naših hiš.

Trdno sem prepričan, da smo državljani tolikokrat prestreljeni z absolutnim nadzorom (desetkrat, stokrat, morda tisočkrat pretiranim), da je kakršno koli organizirano teroristično dejanje preprosto nemogoče. Ni možnosti. Če pa je že kdo toliko neumen, da bi se poskušal lotiti tovrstnega podviga, mu ta lahko uspe samo, če projekt nadrejenim strukturam ustreza, če namišljeni terorist v resnici nehote izpolnjuje njihov scenarij.

Hitler je ob neki priložnosti izjavil: »Inflacijo imate takrat, ko jo hočete imeti.« (H. Rauschning, Pogovori s Hitlerjem, Založništvo tržaškega tiska, Trst 1987, str. 19.) Terorizem in protiterorizem morata biti po starorimski logiki in dolgoročni strategiji »deli in vladaj« v rokah ene same vrhovne komande, z namenom natančno odmerjenega ustrahovanja ljudstva doma in po vsem svetu, ki nato represivne ukrepe in represivne voditelje sprejme kot svojo rešitev in rešitelje. Množice verjamejo, da bodo problem rešili tisti, ki so ga ustvarili… Na ulicah morajo biti vojska, tanki, gasilska, reševalna in policijska vozila in množina tajnih policistov v civilu. Pa bo vse v redu… Res obetavno.

Naj sklenem: nenadzorovano petardiranje (po moji skromni logiki) dokazuje, da je terorizem režiran.