Ta okrnjena predstavitev bo nemara zadostovala, da bo McDonoughova izjava na tem posvetu dobila v glavah bralcev nekaj teže. Rekel je namreč tole: »Ameriški zdravstveni sistem je med vsemi razvitimi državami najbolj krivičen, najbolj nepošten, najbolj nesolidaren, najbolj razsipen, najmanj etičen in glede na vložena sredstva najmanj kakovosten. Ne more vam biti za vzor, od njega se ne morete naučiti ničesar – razen česa nikakor ne smete početi.« Nato je kot primer zavoženosti ameriškega sistema omenil cene zdravil ameriških proizvajalcev, ki so v ZDA dvakrat višje kot v Evropi.
Ko smo ga vprašali, kaj pa Obamacare, je odmahnil z roko. »Gre samo za korak v pravo smer,« je rekel. »Vendar smo tudi s tem zadnjim zakonom še vedno zelo oddaljeni od evropskega univerzalnega zdravstvenega zavarovanja.«
Radikalni kritiki zdravstvenega sistema je sledila presenetljivo naivna razlaga za ta razkorak. »Američani,« je rekel, »se kot nacija ne strinjajo s ključnima vrednotama evropskih zdravstvenih sistemov: da morajo biti zdravstvene storitve dostopne vsem in da mora dostopnost temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Verjamejo, da si mora tudi zdravstvene storitve prislužiti vsakdo sam s trdim delom. Gre za razliko v družbeni kulturi na obeh straneh Atlantika.« Skratka: Američani ne marajo evropske socialne države in se bojijo »socialističnega« zdravstva.
Nisem mu ugovarjal, čeprav poznam več raziskav, ki kažejo, da več kot polovica državljanov ZDA in celo več kot polovica zdravnikov podpira uvedbo univerzalnega in na solidarnosti temelječega javnega zdravstvenega zavarovanja. Najbrž bi mi naštel še večje število anket, ki zaključujejo obratno. Morda pa gre res za kulturne razlike, če mednje sodijo tudi mitske ameriške sanje, da s trdim delom lahko vsakdo uspe, in njihova izpeljanka, da ima vsakdo toliko zdravja, kolikor si ga zasluži. Ta manipulacija, s katero kapitalska elita pere možgane svojih državljanov, je še vedno tako popularna, da mnogi med štirimi petinami Američanov, ki razpolagajo s komaj sedmimi odstotki skupnega bogastva, verjamejo, da zgornji odstotek bogatih, ki si lasti skoraj polovico vsega bogastva in si ga še kar naprej prisvaja na domači in svetovni ravni, nima do njih nikakršne obveznosti niti takrat, ko gre za zdravje.
Harvardski profesor je nato opisal, kako je Obama svojo reformo, ki so mu jo poprej dodobra oklestili, sploh lahko spravil skozi predstavniški dom. Ključni dogodek je bil dogovor s farmacevtsko industrijo, ki ji je Obama moral zagotoviti, da tudi v prihodnje ne bo posegal v njen zakonski privilegij, da sama določa cene svojih zdravil in da jih vlada kot njihov največji kupec ne sme zniževati, v zameno pa je farmacevtska industrija opustila blokado in obljubila pomoč njegovi reformi v višini osemdesetih milijard dolarjev v naslednjih desetih letih. McDonough je izrazil prepričanje, da bi brez tega dogovora Obamova reforma propadla prav tako, kot je zaradi kampanje farmacevtske in zavarovalniške industrije propadla pred več kot dvajsetimi leti veliko ambicioznejša reforma »Hillarycare«, ki jo je poganjala prva dama ZDA in je načrtovala univerzalno zdravstveno zavarovanje za vse Američane. »Vem, da tako dogovarjanje v Evropi ne bi bilo mogoče. V Ameriki pa so pogajanja običajna: bolje je iztržiti nekaj kot nič. Tudi to je razlika med našo in evropsko kulturo.«
Na tem mestu se nisem mogel več zadržati in sem rekel, da tega ne bi imenoval kultura, temveč korupcija. Zaradi te »kulture« bodo revni Američani še naprej kupovali zdravila v Kanadi in po novem tudi na Kubi; zaradi nje pa so tudi evropska zdravila še vedno predraga in tako bo tudi vsak slovenski davkoplačevalec plačeval Obamovo reformo.
McDonough je obotavljivo pristal, da bi osemdesetmilijardno darilo farmacevtske industrije v zameno za še večjo lastno korist lahko označili za korupcijo, vendar je vztrajal, da je bila korist večja od škode: navsezadnje je zakleti nasprotnik univerzalnega zavarovanja napravil korak v smeri njegovega uveljavljanja. Tako trgovanje je naš način, naša kultura, je ponovil. Dobrodošel v mojem svetu, mi je rekel kot poskus nekakšnega opravičevanja, vendar je bolj zvenelo kot končni argument državljana najmočnejše države na svetu, ki mu zmanjka drugih argumentov.
Pomislil sem na dejstvo, da ta država, ki lastno podkupljivost in dajanje podkupnin imenuje pogajanje in trgovanje, s piedestala samozvanega vrhovnega razsodnika razporeja države in njihove državljane na poštene in podkupljive ter na pridne in malopridne, ob tem pa »trguje« z demokratično izvoljenimi politiki in še raje diktatorji, da ji omogočajo prisvajanje lastnine njihovih državljanov in širjenje njene »kulture«.
Kulture, ki zagovarja, da je za državljana nespodobno, če pričakuje, da mu bo država z majhnim prerazporejanjem denarja od bogatih k revnim zagotavljala vsaj zdravljenje v času bolezni.
