Če kdo, finančni strokovnjak Mramorjevega kova ve, čemu je namenjen dodatek za stalno pripravljenost. Kot je včeraj priznal tudi Bogomir Kovač, bi moralo biti vsakomur pri zdravi pameti jasno, da »inovativna« uporaba tega instrumenta, uzakonjenega za nesreče, požare in druge urgentne primere, ne pa za plačevanje dodatnega dela, ni bila drugo kot zloraba prava. Še bolj bode v oči predpostavka, na kateri minister brani svojo nezakonito odločitev v času dekanovanja na EF. Ker bi morali dekani in drugi vodilni (o drugih kadrih na tem mestu ne bomo govorili) za uresničitev hvalevrednih ambicij fakultete delati več kot osem ur na dan, jih je bilo treba dodatno nagraditi. In ker javnega denarja za to ni bilo, so si pač – po ministrovo legitimno in legalno – izmislili obvod. A težava ni le v tej vodstveni »inovativnosti«. Bolj bije v oči, da je dekan Mramor zagovarjal tisto, na kar se je minister Mramor požvižgal. Ko so, na primer, sindikati dokazovali, da delodajalci izigravajo zakon, ko dodatke delavcem izplačujejo kot del minimalne plače, je temu dolgo in ostro nasprotoval. Če ni, pač ni mogoče deliti, je bilo slišati. In če so delavci med krizo v kakšni tovarni ostali brez plač, kaj šele brez nadur, se tudi ni prav glasno jezil. Kaj hočemo, takšne so pač zakonitosti trga. Še bolj ciničen je njegov argument, da so za dodatke prihranili pri številu zaposlenih. Hudo krivično bi bilo torej, če prodekan za svoje popoldansko garanje ne bi dobil še pol asistentske plače, povsem normalno pa, če nadarjeni mladi raziskovalec še naprej ostaja prekarec, čigar plača ni dosti višja od dekanovega dodatka.
Enake očitke je seveda treba nameniti tudi drugim dekanom iz te afere, ki so si dodatek začeli izplačevati v času, ko so profesorji ostali brez sredstev za prevode znanstvenih člankov, brez česar ne morejo napredovati, ali za udeležbo na konferencah, na primer na filozofski fakulteti. Mramor s svojimi argumenti v bistvu legitimira in utrjuje univerzitetni elitizem, ki se pogosto napaja iz moči, ne pa iz znanstvene odličnosti. Pošteno do javnosti bi bilo tudi, če bi odkrito povedal, koliko dodatka je dobil v vseh letih, ko ga je prejemal, in da je 3754 evrov, kolikor jih bo moral vrniti, le del povišice. In vendar bo tudi tega vračal pol leta...
Minister Mramor seveda ni edini, ki ne razume, da je javno sprenevedanje in zamolčevanje najslabši možni odziv na to afero. Podobno ravna tudi rektor ljubljanske univerze, ki še ni zmogel moči za opravičilo in pojasnilo, zakaj kot rektor ni ukrepal prej in kaj bo storil za to, da bodo odgovorni za nezakonito porabo fakultetnih sredstev, ki jo sicer preiskuje tudi policija, odgovarjali. S tem pa tudi sam sodeluje pri eroziji ugleda univerze, ki jo afere pretresajo druga za drugo: od plagiatorstva, vdora psevdoznanosti do klientelizma...
