Najprej je zadevo razgrel Janez. Počasi je z zategnjenim glasom opozoril otročad: »Ste videli, kakšno majico nosi naš Peter? V čem skače? Kaj je najboljše na svetu in v Sloveniji! Rumeno! Da bo vsem jasno: rumena je zmagovalna in naša!« Ljudmila se je hitro odzvala kar malce užaljeno: »Peter tvoj ali vaš ali kaj? Zaradi majice? Odločilna je pa – družina! V kateri gre vedno za otroke, kajne! In Peter ima številno družino, kot se pri nas spodobi. Jaz sem vedno za to, da so v družini ati in mami in otroci in potem so zmage. Zato je Peter bolj moj kot pa tvoj!« je zabrusila proti Janezu, odziv pa je prišel z dekliške strani druščine: »Aja, vajin je Peter? No, ali ne govori na televiziji angleško kot jaz? Kratko, jedrnato in skromno? No, meni je podoben, ker hoče vedno kam višje in tudi sama sem višja od vas, torej?« je siknila Alenka, ki – bog ve, zakaj – vedno rada poudari tisto angleščino. Punca ima ambicije, očitno! »Dajte no mir, ko pa je jasno, da Peter lahko dobro skoči v pravih pogojih. In te pojasnijo pravila: dodaš tisto izravnavo pa daljavo pa ocene pa… Jaz se tudi vedno borim za spoštovanje pravil, a ni res? Logično je, da Peter v pravih pogojih lahko vsako ograjo preskoči, tako dober je. In zato ograje ne zanj ne zame niso ovira!« je dejal Miroslav, za pravila in predpise vnet deček, ki z mirnim glasom nadomešča energijo, ki jo radi razkazujejo drugi. »No, ko so Nemci na skakalnici odrejali pravila, so mojemu Petru zmago vzeli. In tisti nemški 'frojnd' ali kaj že pač ni noben prijatelj. Nemce je moj dedek po gmajni podil sem ter tja. Zato sem zanesljivo najbližje Petru, ker je dedek Nemce premagal, on pa še vse druge!« je zgodovinske okoliščine pojasnil Dejan, ki je bil posebej židane volje, ker je povezal dedkov boj s skakalnimi bitkami. Karl je ob pripovedi o dedku kar oživel: »Jaz vedno dedkom in babicam pomagam! Kdor se za starejše bori, nikoli ne izgubi. In koliko veselja jim šele Peter priskače! Torej je jasno, da je na moji strani, jaz pa na njegovi. Skakalce imam najraje, smučark pa ne maram, ker so take važičke in me je ena enkrat zatožila…« Pa ga ni nihče več poslušal, Lukec je potegnil levi palec iz ust in malček se je skorajžil: »Peter že vse ve in vse zna. A ne vidite, kako se z levo nogo odrine in z levico krmari v zraku in potem telemark z levo lepo potegne, da je najboljši! Kaj ne bi bil, levičar je…« Zoran je bil tokrat tiho, da se mu ne bi spet smejali. Zadnjič ga je dedek poslal v lekarno po tablete za pritisk, on pa je farmacevtki v lekarni rekel, da rabi tabletke za pritiskat, in so se mu vsi smejali, njega je bilo pa sram. V snegu je raje tiho gradil malo skakalnico…
Mimo je prišel visoki, vedno lepo oblečeni in nasmejani Borut – skakalne smuči je nosil na hrbtu: »No, mularija: če znam kotalkati, bom tudi skočil, me bodo tudi snemali!« Mene pa je presekal znani glas iz kuhinje: »Ti pa samo v bife znaš skočiti…!«
