Oglejmo si oznake
Po zakonodaji Evropske unije morajo biti sveže ribe v ribarnici označene s slovenskim in latinskim imenom in podatkom, ali je bila riba gojena ali ulovljena kot prostoživeča. Če je riba gojena, mora biti navedena država, iz katere prihaja, pri prostoživečih ribah pa mora biti označeno ribolovno območje, ki je določeno s številko FAO, ali pa porečje, kjer je bila ulovljena. Za svežino ribe je zelo pomembno, koliko časa je bila na poti, preden se je znašla na prodajnem pultu v ribarnici. Najhitreje seveda prispejo v ribarnico ribe, ki so gojene ali ulovljene v našem morju, pa tudi iz Hrvaške ne potujejo dlje kot dan ali dva. Oznaka ribolovnega območja FAO 37.2.1 razkrije, da je riba ulovljena v Jadranskem morju, zato si jo velja zapomniti. Ne smemo pa pozabiti na naše sladkovodne ribe, saj na poti v ribarnico ne bodo prepotovale veliko kilometrov in s tem izgubljale svežino.
Od sredine letošnjega decembra naprej morajo prodajalci zagotoviti tudi podatek, s kakšno mrežo so bile ribe ulovljene. To se morda zdi za potrošnika manj pomemben podatek, kar pa ne drži, posebno ne za majhne plave ribe, na primer priljubljene in zdrave sardele, pri katerih način ulova zelo vpliva na njihovo kakovost – tiste, ki so bile ujete z obkroževalno mrežo, so bistveno manj poškodovane od tistih, ki so jih ujeli z vlečno mrežo.
Vonj (po morju) razkrije (skoraj) vse
Če naj bo okusna in zdrava, mora biti riba sveža. Sveže ribe ni mogoče prepoznati zgolj od daleč, moramo si jo pozorno ogledati, povonjati in, če nam dovolijo, tudi potipati. Najprej pa preverimo, ali je riba na prodajnem pultu pravilno shranjena. Biti mora dobro ohlajena, ležati mora torej v zadostni količini zdrobljenega kompaktnega ledu oziroma mora biti z njim obdana. Če jo obkroža ledena brozga, je raje ne kupimo. O svežini rib nam veliko pove že vonj v ribarnici.
Vonj: sveža riba diši po morju, po soli, škrge imajo značilen vonj po morski travi.
Meso: pri sveži ribi je meso kompaktno in elastično, kar pa lahko ugotovimo le tako, da ribo potipamo. Če nanjo pritisnemo s prstom, se mora odtis povrniti v prvotno stanje. Če po pritisku ostane vdolbina, riba ni sveža.
Oči: mnogi potrošniki se pri izbiri rib osredotočijo predvsem na oči. Pri sveži ribi so bistre in lepo izbočene, zenica pa je črna in sijoča. Motne in vdrte oči, zenica brez leska, vse to so znaki, da riba ni sveža.
Koža: barva kože mora biti izrazita, bleščeča, luske morajo biti pritrjene na kožo, koža pa vlažna. V območju anusa na koži ne sme biti viden izcedek. S staranjem ribe bledi njena barva, luske odpadajo, riba je videti suha, brez sluzi.
Škrge: najbolje je, da prosimo kar prodajalca, naj ribi nekoliko privzdigne škržni poklopec, da bomo dobro videli barvo škrg. Ta mora biti rdeča in sijoča. Pri starih ribah škrge postopoma bledijo, posivijo, postanejo motne, tudi sluzaste.
Cena ne more biti izgovor
O prednostih uživanja rib je že veliko napisanega, naj zato omenimo samo najpomembnejše. Ribe so lahko prebavljivo živilo. Vsebujejo vse aminokisline, ki jih naše telo ni sposobno tvoriti samo. So tudi pomemben vir maščobnih kislin omega-3, vsebujejo pa tudi veliko mineralov. Če uživamo dovolj rib, lahko s tem prispevamo k zmanjšanju tveganja za pojav bolezni srca, ožilja in možganov (npr. demence). Statistika pravi, da Evropejec povprečno zaužije letno nekaj več kot 20 kilogramov rib, Slovenec pa le okoli 7 kilogramov. Po priporočilih prehranskih strokovnjakov bi morali ribe jesti vsaj dvakrat tedensko, torej smo kar precej oddaljeni od tega cilja. In zakaj?
V raziskavi ministrstva za kmetijstvo in okolje o porabi rib, ki je bila opravljena v sklopu kampanje Rad jem ribe konec leta 2012, je tako po mnenju potrošnikov kot ribiškega sektorja glavni razlog za majhno porabo rib dejstvo, da niso ravno poceni. Cena pa ne sme biti izgovor, če vemo, da sardele vsebujejo največ maščobnih kislin omega-3, so pa tudi relativno poceni (okrog 4 do 5 evrov na kilogram). S porcijo sardel boste namreč vnesli v telo več kislin omega-3 kot na primer s porcijo precej dražjega tuna, skuše ali lososa.
Vir: www.zps.si
