Običajno se tako dolgo žaluje za nekdanjim voditeljem države, zdaj pa gre za počastitev moža, ki je bil pol stoletja eden največjih sovražnikov alžirskih oblasti, tudi sedanjih, in je po več desetletjih pregnanstva umrl v Švici. Morda tudi alžirske oblasti ne morejo več zanikati, da je imel Hocine Ait Ahmed prav, ker se je vse življenje dosledno in brez kompromisov zavzemal za demokracijo.
Naprej kot eden od voditeljev vstaje proti francoskim kolonialistom leta 1954, s katero se je začela sedemletna krvava alžirska vojna. Leta 1956 so sicer francoski lovci letalo, v katerem je skupaj s poznejšim prvim alžirskim predsednikom Ahmedom Ben Belo letel iz Maroka v Tunizijo, prisilili, da je pristalo, tako da je Ait Ahmed konec vojne leta 1962 pričakal v zaporu.
Ločitev od tovarišev
Ob razglasitvi neodvisnosti je zaman zahteval politični pluralizem. Zaradi svojega nasprotovanja enopartijskemu sistemu ni sodeloval pri oblikovanju alžirske republike, ki je v prvih treh letih, ko jo je vodil Ben Bela, poskušala uvesti samoupravljanje, deloma po jugoslovanskem zgledu. Ait Ahmed ni hotel postati ne minister ne član politbiroja vladajoče stranke.
V svojem nasprotovanju avtoritarnemu in policijskemu režimu (»Kdo ni z mano, je proti meni!«) je imel Ben Bela največ podpore med zatirano kabilsko manjšino, ki ji je pripadal. Tako se je leta 1963 njegova opozicija proti Ben Beli sprevrgla v kabilski upor, ki je bil po več mesecih zadušen. Aita Ahmeda so obsodili na smrt in nato pomilostili. Leta 1966, leto po državnem udaru, v katerem je oblast izgubil Ben Bela, je zbežal iz zapora in se zatekel v Švico. Vrnil se je ob nemirih leta 1988, ki so jim čez tri leta sledile prve demokratične volitve, zmaga islamistov in nov vojaški državni udar, ki mu je nasprotoval.
Njegova kritika režima je še vedno aktualna in njegova smrt je opomin, da Alžirija (še) ni izkoristila svoje velike zgodovinske priložnosti, ki jo je dobila ob osamosvojitvi leta 1962. Osemdnevno žalovanje se tako zdi kot kesanje vladajočih.
Alžirsko vladajočo kasto zdaj razjeda vse bolj odkrit klanovski boj za oblast. Bouteflika, ki je predsednik od leta 1999, zaradi bolezni ne bo več dolgo živel. Kar nekaj generalov je bilo v zadnjem času aretiranih in obsojenih. Tudi v tajnih službah prihaja do hudih bojev in številnih predčasnih upokojitev. Že nekaj let Bouteflika ni opravilno sposoben, saj niti govoriti skoraj ne more več, pogosto pa naj bi se zdravil v Franciji. Tako iz ozadja dejansko vladajo drugi, predvsem njegov brat Said, na katerega vplivajo predvsem alžirski poslovneži in industrialci. Opozicija je preveč razcepljena, da bi lahko v večji meri pritegnila pozornost javnosti.
Ogrožen socialni mir
Poleg medsebojnih bojev je glavna težava za vladajoče nizka cena nafte, zaradi česar državi grozi gospodarsko nazadovanje, zadolževanje in socialni nemiri. Trenutno sodček stane 40 dolarjev, moral pa bi 120 dolarjev, da bi Alžirija lahko imela uravnotežen proračun. Tako se povečujejo davki, s čimer je ogrož en socialni mir. Kar četrtina BDP je bila do letos namenjena za socialno državo, a očitno to ne bo več mogoče. »To pomeni, da bo konec povezanosti oblasti in ljudstva,« je za pariški Le Monde pred nekaj dnevi dejal alžirski sociolog Nacer Djabi.
