Resničen primer… Pred leti so pri poročilih napovedali, da bo naslednji dan huda poledica. Jaz pa še brez zimskih gum! Panika! Nič, ponje bo treba! Zjutraj se držeč za podboje in ograjo komajda priplazim iz vrta, do avta pa sem morala po vseh štirih, ker sem se bala, da bo moja hrbtenica končno doživela svoj zasluženi konec, če padem na rit. Peljem počasi, kot se pač za hudo poledico spodobi, kakih deset kilometrov na uro, adrenalin mi šprica iz ušes, srce mi buta, saj me kljub počasni vožnji ves čas vleče proti jarku. Zaničljivo opazujem avtomobile, ki me prehitevajo, in kričim za njimi: »Se vidimo na naslednjem ovinku, ko boste obrnjeni na streho kot hrošči! Ha ha ha!!!« Ko sem se po kakšni uri priplazila k vulkanizerju, sem se počutila, kot bi se edina v odpravi prebila na Anapurno.
Ko sem čakala v vrsti, sem se tovariško, kot na kolega partizana, obrnila na možakarja, ki je stal poleg mene.
»Pa sva zmagala! A je bilo pasje, kaj?!«
»O čem govorite?«
»O tej poledici, kakršne ni bilo že desetletja. Tako kot so rekli na poročilih!«
»Saj ni nobene poledice!«
Naprej ne bom razlagala. Niti ne bom šla v detajle, kaj se mi je dogajalo lani, ko so naši vrli vremenarji objavili rdeči alarm vsled snežnih ujem, ki naj bi sledile. Kakorkoli, odpovedala sem dopoldansko predstavo v Kopru in jo odnesla zgolj z zvinom gležnja, ki sem ga fasala, ko se mi je zdelo, da v temi gazim po globokem snegu, in polnim žepom telefonskih številk dolenjskih reševalcev, ki so mi morali priseči pri materah, da bodo prišli pome, ne glede na to, kakšni zameti bodo. Kot veste, je potem padlo pet snežink.
Večino življenja sem bila tudi žrtev prodajalcev po telefonu in televizijskih prodaj. Vse, kar so ponujali, se mi je zdelo pravi čudež in višek tehnologije. Lupilec krompirja! Kdo bi si mislil, da bom še za življenja dočakala nekaj tako fantastičnega! Pa pojoča postrv! Da o čudežu, ko nekam potisneš sadež in potem pride ven sok, sploh ne govorim! Najbolj pa me je pri tem pretresla velikodušnost prodajalcev, ko so mi obljubili, da bom plačala pet evrov manj in dobila poleg še brezplačno vrečko, če bom poklicala takoj. Vsa histerična sem jih hitela klicat in se jim potem opravičevat, ker ni mogoče čisto takoj, saj sem morala na zvezo čakati pet minut, in ali bom zdaj dobila vsaj brezplačno vrečko? Šele čez leta, ko sem od prijateljic izvedela, da so one plačale prav toliko kot jaz, čeprav so klicale dva tedna kasneje, sem prenehala s to navado.
Pa so me takoj zvabili v drugo past, ki se ji reče nekaj podobnega kot klub ugodnosti, ima pa seveda vsak trgovec svoje ime. V glavnem, ti se včlaniš, potem dobivaš kataloge, vsake toliko časa pa te pokličejo in zahtevajo, da nekaj kupiš. Če nisi zainteresiran, te naderejo, da moraš, saj si član, in potem naštevajo z užaljenim glasom, česa vse ne boš mogel kupiti za evro manj kot ostali, ki niso člani. In potem pač kupiš nekaj, česar ne potrebuješ, samo zato, ker ti človek s svojim tonom in vibracijami daje vedeti, da si neresna, neodgovorna oseba, zaradi katere bo morda ob službo.
Prisežem, da si dostikrat predstavljam osebo, ki se na drugi strani muči z mano, doma pa jo čakajo lačni otroci, in če tudi danes ne bo nič prodala… Vem, kako slabo plačani so ti ljudje in kako mučno je to delo. Moja dekleta so to počela preko študentskega servisa. Sebe si sploh ne znam predstavljati, da bi delala v telefonski prodaji. Takoj ko bi stranka že na moj prvi poskus rekla, da je ne zanima, bi ji odvrnila samo: »Potem pa nič. Saj vas razumem. Tudi jaz tega ne bi kupila na vašem mestu.«
Kot koza v detelji se zmedem tudi, če zagledam kjerkoli napis AKCIJA, ZNIŽANJE, RAZPRODAJA, POPUSTI itd. Takoj se poženem v trgovino, da mi ne bi kdo pred nosom spulil znižanih pnevmatskih klešč. In če me kdo vpraša, zakaj bom vendarle potrebovala pnevmatske klešče, odgovorim, da so bile znižane za 40 odstotkov in da je to dovolj dober razlog. Vedno čutim, da je moja dolžnost, da kupujem znižane artikle, ker mi to daje občutek varčevanja. Tako sem zadnjič ponosno privlekla domov set treh brisač iz čisto navadne trgovine, ki so bile 70 odstotkov znižane in so koštale zgolj 29,99 evra. Pa so me doma vprašali, ali to pomeni, da so bile pred znižanjem 100 evrov, in če so iz dlake himalajskega zajca?! Pa sem zabrusila tečnobam, ki ne razumejo logike znižanj, da je ravno v tem poanta. Brisačo, ki stane 100 evrov, sem dobila samo za 29,99 evra. To še 30 evrov ni!
In seveda zadnja in ne najmanj nevarna trgovska past … kartice. Kartice ugodnosti, zaupanja … kartice za člane in kartice WTF. Jaz imam vse. Od vseh trgovin in pump v državi. Priznam, najprej sem se jim upirala. Toda ko na blagajni z drhtečim glasom na vprašanje »Ali imate našo kartico?« rečeš »Ne«, utihne cela trgovina. Počutiš se kot židovski natakar na nacistični zabavi. Blagajničarka globoko vzdihne in se spogleda s kupci v vrsti, njen glas pa postane mnogo bolj uraden. Če si redna stranka in se že malo poznaš s trgovkami, te začnejo prepričevati o tem, kako se takšna kartica splača. Tako rekoč si lastniki trgovine pljuvajo v lastno skledo. Jasno, da jim rada ustrežem – čeprav jim s tem, ko čakajo, da najdeš kartico v denarnici, in da jo predpotopna naprava, v katero jo vtaknejo, končno registrira, medtem ko se vrsta daljša, ne delam posebne usluge.
In potem ugotoviš na primer naslednje: pri nekaterih moraš zapraviti krepko čez tisoč evrov, da dobiš pravico do 50 evrov brezplačnega nakupa. Potem imaš seveda pravico, ki ti jo zavidajo od Burkine Faso do Skandinavije, da si za nekakšne točke ceneje kupiš (podobno kot prej z brisačami) neke sicer drage artikle, ki jih v resnici sploh ne potrebuješ. Resnica pa je ta, da znižujejo zgolj artikle, ki se jih ne da prodati in bi jih sicer morali vreči stran, tako da je cena, ki jo plačamo kot znižano, še vedno trikrat previsoka. Predvsem je tako z oblekami, ko s peno na ustih drvimo v tekstilne trgovine v času popustov v prepričanju, da smo prijeli boga za brado, medtem ko kupujemo lanske ali predlanske modele. Kar ne bomo histerično pokupili mi, bodo v Kirgiziji, Uzbekistanu in Ugandi naslednji teden že prodajali za vsaj pol ceneje kot nam.
Tako sem zadnje čase začela sumiti, da trgovci nemara nimajo akcij, popustov in kartic zato, ker jih skrbi za naše finance in bi nam radi olajšali življenje. Da ni res, da doma mlatijo pusto kislo repo in se vozijo v samokolnicah, ker si z akcijami trgajo od ust. Naslednje besede bom sunila iz predstave Portreti, kjer reče zdravnik: »Popotniki se niso mogli odločiti, ali bi rajši umrli v hudem neurju ali pa bi poiskali zavetje v trgovskem taboru. Kajti pri Tibetancih je trgovec najbolj zaničevan poklic. To je nekdo, ki kupi poceni gate in te iste gate drago proda.« Mi, zahodnjaki, pa jih častimo skoraj po božje, ne zavedajoč se, da financirajo vojne, da izkoriščajo ves svet v svoji pridobitniški igrici. Že če pogledate uboge trgovke, ki so praviloma na minimalnih plačah in morajo delati vse vikende in praznike, da lahko preživijo svoje družine, ker hočejo iztisniti iz njih vse do zadnje kaplje krvi in energije, če pogledate nas, ki blodimo med policami in kot drogirani prelagamo »znižane« artikle, ker hočejo iztisniti iz nas še poslednji cent… In to je poleg vsega ostalega ena od stvari, ki jih želim nam Slovencem v naslednjem letu: da jim ne bi več tako padali na finte.
