Zavod, ki ga vodim, je izobraževalno-zdravstven, zato o socialnih rešitvah za invalide težko govorim. Počasi se stvari premikajo na bolje. Primer je naš celoletni trud, da za štiri gluhe sodelavce v sodelovanju z ministrstvom za delo zagotovimo podporno zaposlitev. Trem našim gluhim učiteljem (četrti na zaključek postopka še čaka), ki poučujejo tudi slišeče otroke, je ministrstvo na mesec omogočilo do 30 ur pomoči tolmača pri njihovem delu. To je za nas velik korak.
Zakaj?V Sloveniji je od 1000 do 1500 gluhih. Le enemu odstotku med njimi je uspelo dokončati izobraževanje na višji stopnji od srednješolske. To je zelo malo. Pri nas v zavodu pa imamo kar štiri gluhe učitelje, ki so dokončali fakulteto, torej sodijo v odstotek najbolj izobraženih gluhih. S tem svojim dosežkom pa tudi s svojim delovanjem, pozitivnim zgledom, s svojimi izkušnjami in odnosom do kulture gluhih so vzor otrokom, ki jih poučujejo.
Kako hud primanjkljaj je gluhota?Spomnim se, ko nas je profesor na fakulteti vprašal, ali menimo, da je hujša slepota ali gluhota. Večinoma smo odgovorili, da slepota. Motili smo se. Vse razen vidne informacije je slepemu omogočeno spremljati, pri gluhih pa je ravno obratno. Gluhi se najpogosteje zanašajo na tisto, kar vidijo in čutijo. Zdaj gluhoto dojemam kot enega najzahtevnejših primanjkljajev.
V kolikšni meri to velja za tiste s polževim vsadkom?Otroku, ki polžev vsadek lahko dobi že pri enem letu, pomagamo slišati in mu s tem omogočimo enakovreden vstop v svet slišečih. S pravilno in dovolj pogosto habilitacijo s strani surdopedagoga ga naučimo razumeti zvok.
Kako pa naj slišeči komuniciramo z gluhim, ki polževega vsadka nima?Prav v stiku slišečega z gluhim se pokaže, da gluhota v naši družbi pomeni neko stigmo. Ljudje se gluhega, ki želi komunicirati in za to uporablja kretnjo, pogosto ustrašijo. Pa ne zaradi kretnje, ampak zaradi bojazni, da komunikacija brez znanja znakovnega jezika ne bo uspešna. Pa ni tako. Uporabljati moramo le čim bolj naravne kretnje, kot jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, ne smemo pozabiti na mimiko obraza in telesa. Če bomo ob tem govorili razločno in počasi, je velika verjetnost, da nas bodo gluhi razumeli.
Bi bilo gluhim lažje, če bi več ljudi obvladalo slovenski znakovni jezik? Bi ga morali na primer uvesti kot izbiren predmet v devetletko?To bi bilo nujno. Slovenski znakovni jezik je bil pri nas uzakonjen šele leta 2002. Po trinajstih letih se gluhim nudi vse več pomoči tolmačev v različnih ustanovah ali pri različnih dogodkih. Čeprav so leta 2011 gluhi tudi v šolah dobili pravico do tolmača, se ostali učenci tega jezika v šoli še ne morejo učiti. Šolski kurikul je bil spisan pred uzakonjenjem slovenskega znakovnega jezika, zato vanj ni integriran. Obstaja pa veliko pobud za to. Upam, da se bodo kmalu uresničile.
Omenili ste, da vse več gluhim otrokom vstavijo polžev vsadek in za komunikacijo s slišečimi ne uporabljajo več znakovnega jezika. Je širjenje uporabe znakovnega jezika potem sploh smiselno?Osebno sem zagovornik obojega hkrati. Polžev vsadek je vsaj tretjino dneva izključen. Ko gre gluh človek pod tuš, ko se ponoči prebudi, ko plava in ima vsadek izključen, mora komunicirati s svetom. To mu lahko omogoča le slovenski znakovni jezik.
Zakaj ni več gluhih uspešnih v terciarnem izobraževanju?To se bo zagotovo spremenilo, ko bodo otroci, ki imajo polžev vsadek, toliko stari, da bodo zaključevali srednjo šolo in se bodo lahko vpisovali na fakulteto. Če pa gluhi, ki vsadka nimajo, želijo študirati, naletijo na vrsto ovir. Pomaga jim lahko tolmač, a za uspešen študij potrebujejo zapiske, ki si jih ne morejo izdelovati, če gledajo tolmača. Torej bi morala biti vsa predavanja objavljena v pisni obliki, kar je na fakultetah redkost. Ima pa tudi slovenski znakovni jezik svoje zakonitosti. Povedi se na primer tvorijo po drugačnih, svojih pravilih. Učenje slovenščine, kot jo poznamo slišeči, marsikateremu gluhemu, ki vse življenje uporablja znakovni jezik, predstavlja težavo.
Kako pa je z njihovo zaposljivostjo?Podobno kot z zaposljivostjo vseh ostalih v naši državi. V zavodu se trudimo, da jih usposobimo tako za poklice kot za veščine, ki jih delodajalci iščejo. V srednji šoli imamo 15 programov, v postopku potrditve so še štirje novi. Njihov nabor je zelo pester, lahko se usmerijo v šiviljstvo, strojništvo, grafiko, računalništvo in lesne programe ali pa se po osnovni šoli, po kateri dobijo enako spričevalo kot v ostalih osnovnih šolah, vpišejo v katero koli srednjo šolo. Tako osnovna kot srednja šola imata pri nas popolnoma enak izobraževalni standard kot ostale šole, le da so otroci deležni prilagoditev in celostne zdravstvene obravnave. Kljub pestrosti in celovitosti obravnave pa težko pridejo do zaposlitve.
Ali je torej za otroke v okviru vašega zavoda bolje poskrbljeno kot v običajnih šolah v domačem okolju?Tako je. Obravnavamo jih celostno, vendar tudi tistim, ki v šolo hodijo drugod, pri premagovanju težav, ovir in motenj pomaga naša mobilna služba. Verjetno vsak med starši želi, da bi otrok šolo obiskoval v domačem okolju, kjer bi se v prostem času lahko družil z vrstniki. Vendar če otroku v domačem okolju ne gre dobro, bi morali starši pomisliti na vključitev v naš zavod, kjer bi otroku z različnimi prilagoditvami pomagali k uspešnosti.
Kako pomembno je, kakšna prepričanja o tem, kaj je dobro za otroka, gojijo starši?Zelo. Otroci lahko k nam pridejo le, če se takšna potreba ugotovi v postopku usmerjanja, starši pa morajo z njo soglašati. V zadnjih treh letih se je število otrok v zavodu povečalo s 170 na 250. Delno k temu pripomore sloves dobrega dela, delno večje generacije otrok, morda tudi s postopki usmerjanja dobimo kakšnega učenca, ki bi sodil v šolo z nižjim izobrazbenim standardom, a starši s tem ne soglašajo.
Ali takšnemu povečanju števila otrok s kadrovskimi in prostorskimi pogoji lahko sledite?Z obojim imamo težave. Kljub šestim novim učilnicam je prostora premalo. Za pouk uporabimo vsak prost kotiček v zavodu. Ker je njegova ustanoviteljica država, moramo za nove investicije počakati na proračunska sredstva. Težave pa imamo tudi s pridobivanjem strokovnega kadra. Večina diplomantov surdopedagogike in logopedije se raje zaposli v zdravstvu, kjer z otroki delajo posamezno, ne v skupinah. Formalno bi lahko ustrezno izobrazbo za poučevanje naših otrok dosegli tudi učitelji razrednega pouka, ki bi opravili specialnopedagoško dokvalifikacijo, a ta že osem let ni bila razpisana. Čeprav imajo bogate izkušnje pri delu z gluhimi, jim v formalnih postopkih nič ne pomagajo. Zaradi neizpolnjevanja pogojev jim moramo podaljševati zaposlitev za določen čas. A kaže, da se bo izvajanje specializacije kmalu vendarle začelo.
Znani ste tudi po tem, da ste v času ministrovanja Igorja Lukšiča pomagali ustvarjati šolsko politiko kot generalni direktor direktorata za vrtce in osnovno šolstvo. Vam je to pri današnjem delu v pomoč ali vas ovira?S politiko se nikoli nisem ukvarjal, nisem član nobene politične stranke. Na ministrstvo sem prišel zaradi svojega znanja, saj sem profesor matematike in fizike, 12 let sem bil ravnatelj. V času, ko sem bil generalni direktor direktorata, sem delal največ, od zore do mraka, spoznal sem največ ljudi in se tudi največ naučil. Z ekipo smo našli nove rešitve v izobraževalnem sistemu. Delo na ministrstvu me ne ovira – lahko trdim, da mi izkušnje od tam samo pomagajo. Vodenje tega zavoda je namreč zelo zahtevno. V večini primerov v zavod dobimo otroke, ki jim drugi niso znali pomagati. Pri nas pridobijo znanje in samozavest za uspešno delo in življenje ter se naučijo sporazumevati z ljudmi. Ne bežimo od odgovornosti in smo vedno znova pred novimi izzivi. Zavedamo se svojega poslanstva – že 115 let imamo v rokah ključ za iskanje poti do otrok, ki obiskujejo naš zavod. Da delamo dobro, je dokaz tudi naš prvi zlati maturant Žan Pogačnik. V domači osnovni šoli, ki jo je končal z zadostnim uspehom, so se mu sošolci zaradi govorno-jezikovne motnje smejali, v naši srednji šoli, kjer je bil odličnjak, pa se je, kot je povedal, počutil sprejetega.
