Poziva ministrstva za gospodarstvo, naj lastniki spornih vozil prodajalca obvestijo o napaki, ne bi jemala kot stoodstotno pravno vzdržnega. Tudi če tega ne bodo storili, menim, da zelo verjetno ne bodo utrpeli škodnih posledic. Ta dvomesečni rok je namenjen temu, da potrošnik, ki sam odkrije napako na stvari, o tej napaki obvesti proizvajalca. Smisel tega je, da potrošnik ne čaka predolgo, prodajalec pa, da ne ostane predolgo brez vedenja o napaki.
V primeru Volkswagna je bil proizvajalec tisti, ki je moral priznati napako.Da, dejansko nas je o napaki obvestil uvoznik, kar pomeni, da so bili o napaki obveščeni tudi vsi prodajalci avtomobilov v Sloveniji. Ta institut v tej situaciji nima smisla. Poziv ministrstva na neki način vzbuja histerijo. Razumem sicer, zakaj je ministrstvo obvestilo objavilo. V pravu je bolje narediti kaj preveč kot kaj premalo. Vendar to na drugi strani lahko nekoga, ki bo menil, da je rok zamudil, tudi odvrne od drugih ukrepov. To pa ni dobro.
Kaj si lahko torej lastniki spornih vozil obetajo?Ločiti moramo dve skupini kupcev. Tiste, ki imajo vozila, mlajša od dveh let, in tiste, ki imajo starejša vozila. Določene sankcije so enake za obe skupini kupcev, in sicer tiste, ki so usmerjene proti generalnemu uvozniku, v tem primeru Porscheju Slovenija, in posredno zoper proizvajalca Volkswagen. Tiste, ki so usmerjene proti proizvajalcem, torej avtohišam, pa so na voljo samo tistim, ki so vozila kupili v minulih dveh letih. Kupec lahko zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali mu da novo vozilo. Prodajalci namreč odgovarjajo za stvarne napake do dveh let po izročitvi vozila kupcu. Ne glede na to, ali so za napake vedeli ali ne. V praksi to pomeni, da lahko kupec prodajalcu pošlje dopis in zahteva, da v razumnem roku odpravi napako ali pa vozilo zamenja za drugo brezhibno vozilo. Avtohiša bo imela praviloma možnost izbrati sankcijo, ki bo za njo tudi finančno ugodnejša. To pomeni, da ne moremo vztrajati pri novem vozilu. Vendar mora napako odpraviti v razumnem roku.
Kakšen je razumni rok v tem primeru?Ta ni nikjer določen, sodne prakse pa nimamo. Bi si pa upala trditi, da bi bil ta rok absolutno predolg, če bi avtohiša kupcu sporočila, da bo napako odpravila enkrat do konca leta 2016. To je trenutno uradno sporočilo Volkswagna. Če kupec oceni, da prodajalec napake ne bo odpravil v razumnem roku, lahko uveljavlja pravico do novega vozila. Če bo avtohiša to odklonila, kar je zelo verjetno, lahko novo vozilo zahteva s tožbo ali pa gre v enega od preostalih dveh zahtevkov, znižanje kupnine ali pa odstop od pogodbe. Vprašanje seveda je, kaj je za potrošnika ugodnejše. Znižanje kupnine je ugodnejše v tem smislu, da bi avtohiša vanj najbrž privolila, sicer pa bi o tem odločalo sodišče. Odstop od pogodbe pa je lahko za avtohiše zoprna sankcija, saj bi morala potrošniku vrniti celotno kupnino, po drugi strani pa je to zoprno tudi za kupca, saj bo avtohiša od potrošnika zahtevala, da ji vrne korist od uporabe vozila. Kakšna bi bila ta korist, pa je težko oceniti, ker takšnih primerov pri nas nimamo.
Ob dejstvu, da Volkswagen pred tem leta in leta ni našel rešitve, ki bi ob želenih voznih lastnostih zadostovala okoljskim standardom, je težko verjeti, da so zdaj rešitev našli v borih nekaj mesecih. Bodo lastniki spornih vozil dobili manj zmogljiva in potratnejša vozila in kaj to pomeni za nadaljnje postopke?To je zelo pomembno vprašanje. Po odpravi napake se nikakor ne sme zgoditi, da bo vozilo slabše po drugih parametrih. Bodisi manj zmogljivo ali z višjo porabo. To bi pomenilo novo stvarno napako. V takem primeru bi bil še toliko bolj utemeljen zahtevek po zamenjavi vozila.
Volkswagen je v ZDA lastnikom spornih vozil takoj ponudil 1000 dolarjev dobropisa. Smo potrošniki v Evropi v primerjavi s tistimi v ZDA drugorazredni?Da, to kaže na to, da slavno potrošniško pravo, na katero smo v Evropi tako zelo ponosni, v resnici ne deluje oziroma ni bilo pisano ob predpostavki, da bi lahko prišlo do tako množične naklepne vgraditve stvarne napake. Potrošniško pravo izhaja iz predpostavke, da imajo lahko izdelki stvarne napake, in iz predpostavke, da jih proizvajalci ne vgrajujejo naklepno in prikrivajo. Za takšne primere, kot je Dizelgate, bi morali imeti posebna pravila. V slovenskem obligacijskem zakoniku sicer obstaja zelo dobro pravilo, ki ga evropsko potrošniško pravo ne pozna. Poenostavljeno pravi, da če je prodajalec vedel za napako, pravilo o dveletnem roku ne velja, ampak prodajalec odgovarja za napako neomejeno dolgo.
Ali to velja tudi v primeru Volkswagna?Moralo bi, a žal ne, ker se nanaša na prodajalce, ti pa nikjer po svetu niso vedeli za napako. Zanjo je vedel zgolj proizvajalec. Žal bo afera Dieselgate zelo verjetno pokazala, da potrošniško pravo potrošnikov ne ščiti preveč dobro. Še zlasti se bo to pokazalo v drugi kategoriji kupcev starejših vozil. Mi smo prepuščeni na milost in nemilost temu, kaj nam bo ponudil uvoznik. Teoretično bi lahko na podlagi splošnih pravil uveljavljali odgovornost proizvajalca za stvar z napako. A v najboljšem primeru bi prišli do tega, da lahko od uvoznika zahtevamo odpravo stvarne napake, kar pa nam Porsche Slovenija že tako sam ponuja.
Lastniki spornih vozil torej pravzaprav nimate na voljo nobenega mehanizma, da bi izterjali odškodnino, kot jo terjajo v ZDA?Točno. Pravo nam ne daje nobenih možnosti za izterjanje odškodnine za čas do danes oziroma do trenutka, ko bo napaka odpravljena. Kakršno koli škodo na podlagi dejstva, da vozilo od časa nakupa do odprave napake ni bilo takšno, kot je pisalo v pogodbi, bo verjetno zelo težko dokazati. Morda bi lahko dokazovali, da je vozilo zdaj manj vredno, kot bi bilo brez napake. A takšni odškodninski zahtevki bodo v Sloveniji zelo redki. Morda jih bo nekoliko več, ko bo skupinsko odškodninsko tožbo uvedla nova zakonodaja.
Najbrž so lastniki za tožbo nemotivirani tudi zaradi visokih sodnih stroškov in vprašanja, ali bo na koncu sodišče odškodnino sploh dosodilo?Zagotovo. Računam, da bo afera pospešila uzakonitev skupinske tožbe. Prepričana pa sem tudi, da se bodo našli lastniki spornih vozil, med katerimi je tudi kar nekaj pravnikov, ki bodo šli v odškodninsko tožbo. Ne toliko zaradi same odškodnine kot zato, da bi dokazali, da je tu treba spremeniti pogled na pravo.
Tudi vi imate doma sporno vozilo. Boste šli v takšno tožbo?O tem razmišljam. Zahtevki, o katerih sem govorila, so brez velikega finančnega vložka na začetku prej kot ne obsojeni na propad. Govorimo o 10.000 do 15.000 evrih za pridobitev mnenj o vrednosti vozila, v zameno za morda nekaj tisoč evrov končne odškodnine. Problem je tudi, da je afera povzročila takšne distorzije na trgu, da cena VW v teh razmerah niti ni padla. Torej niti ne bi mogla dokazati premoženjske škode. Zato razmišljam o nepremoženjski škodi. Nekateri kupci vozil smo vozila kupovali tudi zaradi obljube o visokih okoljskih standardih. Torej je prodajalec kršil naš interes po okolju prijaznem vozilu. Na tej podlagi bi lahko zahtevali odškodnino, ki sicer ne bi bila visoka. A tu niti ne gre za višino odškodnine, ampak za načelo.
V ZDA lastniki spornih vozil množično vlagajo odškodninske tožbe. Je razlog za to zgolj v možnosti skupinske tožbe ali se tam potrošniki bolj zavedajo svojih pravic?O tem težko sodim, ker ameriškega pravnega sistema ne poznam dovolj dobro. Načeloma jih varuje možnost skupinskih tožb in možnost kaznovalnih odškodnin, ki jih v Evropi večinoma žal ne poznamo. Sodišče v tem primeru lahko posamezniku dosodi bistveno višjo odškodnino od premoženjske škode, še posebno v primerih, ko je bila škoda povzročena naklepno.
Kot neke vrste poduk?Da. Kaznovalne odškodnine so poduk bodočim kršiteljem, ki pa jih slovenski sistem ne pozna. Utegne se zgoditi, da bo Volkswagen v Sloveniji in Evropi odpravil napake, ne bo pa sankcioniran z dodatnimi odškodninami. S tem bomo proizvajalcem sporočili, da z naklepnimi napakami nič ne tvegajo. To pa je zelo slabo, ker se takšna praksa lahko hitro vzpostavi tudi drugje.
