Predstavljajte si, kako morajo potekati šele postopki javnega naročanja, ki so precej zahtevnejši. Ali še bolj nazorno, predstavljajte si državljana, ki ni ravno vešč prava in uradniške prakse, ali samozaposlenega v kulturi, ki mu je od odgovora pristojnega organa odvisno preživetje, preživljanje družine. Pri takih pojavih v javnem sektorju se večinoma govori o korupciji, pri čemer se ob strani puščajo drugi problemi, ki imajo praktično enake ali celo še hujše posledice. Nemalokrat je tako, da je korupcija pravzaprav le izgovor, da se nič ne premakne. S tem nikakor ne želim zmanjševati siceršnjega problema in pomena obvladovanja korupcije, a priznati je treba, da so ključni problemi slovenskega javnega sektorja bolj posledica neučinkovitosti, nestabilnosti in stanja, ki je ponekod na robu kaosa. Zato niti ne preseneča, pač pa toliko bolj skrbi, da niti ministri po posameznih resorjih ne zmorejo vzpostaviti učinkovitega sistema in delovanja. Očitno je, da ta kaos nekomu ustreza.
Kaj manjka – morda večja moč stroke znotraj javne uprave?Ustavni in upravni pravniki so že opozarjali, da v Sloveniji v vrhu državnega menedžmenta manjka funkcija kariernega državnega sekretarja, ki bi bil zavezan strokovnosti, dolgoročni stabilnosti delovanja in politični nevtralnosti javne uprave. Vsaka politična garnitura, ko zasede položaje v vrhu javnega sektorja, pripelje svoje politične kadre. Po prenehanju mandata jih večino porine v strokovni del javne uprave, kjer so kot neprofesionalni uradniki brez ustreznih znanj in izkušenj bolj ali manj neuporabni za strokovno delo. Obenem je vrh javne uprave, predvsem ministrstva z vsakokratnim odhodom ožjega političnega vodstva, dobesedno obglavljen pri strateškem upravljanju. In ta blodni krog se ob vsaki menjavi politične oblasti začne znova vrteti.
Pa srednje in nižje uradništvo? Je mogoče računati nanj in na njegovo zavezanost etičnemu delovanju v javni službi?Nekompetentno ali nestabilno vodenje v vrhu katere koli organizacije prej ali slej udari navzdol s pomanjkanjem odgovornosti, kar tudi na nižjih organizacijskih ravneh omogoča ribarjenje v kalnem. Prihaja do situacije, ki jo je poimenoval že Max Weber, ko se razrašča birokratska mafija. Vsi se seveda temu ne uklonijo, ker želijo svoje delo opravljati zakonito in strokovno. Nekateri v tako nevzdržnih razmerah zbolevajo, izgorevajo, odhajajo, ker svojega dela ne morejo opravljati na pošten in korekten način. Nekateri se zatekajo v tožbe proti državi.
Kako se država odreže kot delodajalec?Če pogledamo, kaj vse iz naslova delovnih sporov in odškodninskih tožb obravnavajo delovna sodišča, vidimo, da je država pri spoštovanju pravic delavcev najslabši zgled vsem drugim. Res da je največji delodajalec, a število sporov iz tega naslova zopet potrjuje kaotično stanje. Zato ni enoznačnih odgovorov, kako revitalizirati javni sektor, je pa to na prvem mestu naloga politike. To so tudi ugotovitve mednarodnih analiz, da je nestabilnost javnega sektorja celo pred korupcijo drugi največji strateški dejavnik tveganja nekonkurenčnosti države.
Ste imeli v postopku pridobivanja informacij od ministrstva občutek, da so javni uslužbenci za svoje delo usposobljeni?Prepričan sem, da ti, s katerimi sem komuniciral, najbrž niso niti nesramni niti skorumpirani, pač pa preprosto niso vedeli, kaj počnejo. Če je bila moja prošnja res priložnostna floskula, bi lahko ta očitek naslovili kvečjemu predsedniku vlade, ki je uredbo o upravnem poslovanju podpisal, ne pa meni kot stranki v postopku. Če uradnik ne pozna svojih dolžnosti, je lahko še tako dobra in etična oseba, vendar uradnih nalog ne bo opravljal uspešno, ker za to nima ustreznega znanja. V takih primerih se pogosto izkaže, da tega nimajo niti njegovi nadrejeni.
Se torej nekje zalomi tudi pri usposabljanju javnih uslužbencev?Očitno. In ne samo pri izobraževanju, ampak pri vrsti drugih organizacijskih pogojev, od kadrovske politike, sistema notranjih kontrol in varovanja dostojanstva zaposlenih do delovne opreme in sredstev. Če se to dogaja v višjem menedžmentu, lahko zgolj sklepamo o stanju organizacijskih pogojev na nižjih organizacijskih ravneh. Je pa res, da javni uslužbenci na terenu, ki neposredno opravljajo upravne naloge vsak dan, morajo še kako poznati zakone, predvsem zakon o upravnem postopku in uredbo o upravnem poslovanju, ki bi morala biti vsakemu javnemu uslužbencu mala ustava. Če ne drugega, jih stranka v postopku sooči z dejstvom, da morajo poznati predpise. Na ravni konkretnih postopkov se namreč v praksi najbolj krešejo argumenti.
Imajo torej nižji uradniki pogosto več znanja in izkušenj kot njihovi nadzorniki?Ja. Bolj gremo po hierarhiji navzgor, vedno bolj je sistem kafkovski. Le poglablja ga vrsta uradov, strateških služb in raziskovalnih enot, ki služijo same sebi, kup nekih vrtičkov, kjer ljudje zgolj gojijo take in drugačne interese, ki nimajo veliko opraviti z javno službo in javnim interesom.
Star latinski rek pravi: ko je država najbolj sprijena, je največ zakonov. Potrebujemo manj regulacije?Kot rečeno, ni enoznačnih odgovorov. Vedeti je treba, da imamo opraviti s strukturnim problemom. Začne se z vprašanjem pravne varnosti in splošno znano oceno, da je preveč slabih in premalo dobrih predpisov: trenutno imamo več tisoč zakonov in podzakonskih predpisov, da občinskih aktov sploh ne štejemo. Po mojem mnenju bi bilo treba dejanskim izzivom in problemom javnega sektorja primerno vzpostaviti in okrepiti predvsem etično infrastrukturo, ki v osnovi gradi na znanju, odgovornosti in zgledu etičnega voditeljstva. To so pojmi, ki jih je denimo OECD začel uporabljati tam nekje v začetku 90. let, da bi prispeval k razvoju javne etike po državah, tako da javni sektor poleg skladnosti s pravnimi normami začne delovati v skladu z etičnimi standardi, kar je bilo pred tem vseskozi potisnjeno na rob.
Verjetno ne govorite o tem, da je treba zopet sprejeti kup kodeksov, ki bodo ostali v predalu?Ne. Delati je treba na tem, da se v javnem sektorju okrepi to, čemur pravimo spoznavne in moralne vrline dobrega javnega uslužbenca. Če pogledamo normativno stanje vrednot, imamo poleg ustavne in zakonske ureditve temeljnih vrednot pravne države že zdaj cel kup nekih kodeksov, ki očitno ničemur ne služijo. Primerjava normativnega z dejanskim stanjem pa kaže, da so razmere iz leta v leto slabše. Vidimo torej, da v tem vakuumu med dejanskim in normativnim manjka to, kar zajema pojem vrlin znanja in odgovornosti za skupne vrednote. S tem nikakor ne bi rad moraliziral ali drugim solil pameti, ker to ni moje področje. Samo povzemam, kar etika ali filozofija morale v zvezi z odgovornostjo za skupne vrednote ugotavlja od antičnih in starozaveznih skupnosti naprej.
Je sploh mogoče pričakovati visoko kulturo javne uprave ob tako šibki politični kulturi?Ja, politika je pri nas zelo osovražena. Šla je po poti, ki jo po krivici pripisujejo Machiavelliju, da etiki in morali ni mesta v politiki. Ne bi rad bil hudičev odvetnik, ne bi pa se čisto v celoti strinjal, da je politika kriva za vse. Imam recimo dobre izkušnje s politiko v državnem zboru še iz časa, ko sem bil pomočnik predsednika KPK in sem z dejstvi in dokazi prišel pred poslance, da je bil v konkretnem postopku kršen zakon. S težavami, brez katerih sicer v politiki ne gre, a vendarle so priložena dejstva preučili, jih upoštevali in ukrepali v skladu z njihovimi pristojnostmi. To je bila zame kot državnega uradnika res pozitivna izkušnja in primer, kako je politika razumnih ljudi vendarle pripravljena prepoznati in odpraviti celo lastne napake. In pozitivne primere je treba izpostavljati. Moramo se zavedati, da so tudi v politiki in javni upravi ljudje, ki želijo zadeve spreminjati na bolje, saj smo vsi v istem čolnu.
