Razen peščice odkritih nestrpnežev ljudje sami zase večinoma menimo, da smo strpni in brez predsodkov. Tudi tisti, ki sicer radi govorijo, da nimajo proti nikomur nič, a bi hkrati marsikomu omejili vse možne pravice. A čeprav je med nami veliko takšnih, ki pomoč večkrat potrebujejo in bi morali biti do njih zato še toliko bolj strpni, ti vedo povedati, da so vse prevečkrat tarče predsodkov. Taki so na primer tudi gluhi in naglušni ter slepi in slabovidni, ki so tovrstne nestrpnosti deležni tudi v prometu – nekateri od slednjih se tako ravno zaradi predsodkov izogibajo uporabi bele palice, medtem ko lahko gluhi veliko povedo o nestrpnosti nekaterih drugih udeležencev, ki se na njih derejo, jim mahajo, trobijo, zvonijo...
Ob pripravi pričujočega članka smo bili nemalo presenečeni nad tem, da zelo veliko ljudi, ki teh težav nimajo, sploh ne ve, da gluhi in naglušni že vrsto let nimajo omejitev pri pridobitvi vozniškega dovoljenja za kategoriji A in B, se pravi tudi za osebna vozila, kot tudi nad tem, da je bila naslednja njihova reakcija, da so zagotovo nevarni vozniki. Pa dlje od resnice sploh ne bi mogli biti...
Aplikacija je gluhim v veliko pomoč
Sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije Matjaž Juhart nam je povedal, da so gluhi in naglušni izredno pozorni in previdni vozniki, njegove besede pa je praktično v celoti ponovil in jih torej potrdil tudi inštruktor varne vožnje pri AMZS Brane Legan. »Zaradi omejitve sluha so na promet bolj pozorni, z vidom ga še toliko bolj spremljajo. Ob tem za njih ni motečih dejavnikov, kot so radio, telefon in podobno. Seveda so tudi gluhi udeleženci in povzročitelji prometnih nesreč, denimo zaradi prehitre vožnje ali alkohola, se pravi tudi siceršnjih najpogostejših vzrokov, ne poznamo pa primera, da bi bil gluhi voznik povzročitelj nesreče zaradi gluhote,« je povedal Matjaž Juhart in dodal, da je v Sloveniji približno tisoč ljudi popolnoma gluhih in pri komunikaciji lahko uporabljajo samo znakovni jezik, približno 70.000 ljudi, ki imajo slušni aparat, in približno 150.000 takšnih, ki imajo okvaro sluha. Ob tem je postregel še z enim zanimivim podatkom: »Lahko bi rekel, da je delež gluhih in naglušnih z vozniškim izpitom enak, kot je ta delež pri populaciji na splošno. Tisti, ki ne vozijo, pa tega ne počno zaradi svoje gluhote, temveč zaradi česa drugega.«
Če bi torej kdo pomislil, da je glavni problem gluhih sama vožnja, še zdaleč ni tako. Seveda pa imajo v prometu na splošno cel kup težav, ki jih drugi ne poznamo. »Najhuje je, če se jim na cesti kaj zgodi – na primer okvara avtomobila, prometna nesreča... To predstavlja največjo stisko. Komunikacija z gluho osebo je namreč zelo otežena, ob tem pa gluhi še danes ne morejo neposredno poklicati policije ali reševalne službe,« je povedal Juhart in dodal, da se je v zadnjem času vse skupaj vendarle premaknilo v pozitivno smer. Za to je poskrbel AMZS z aplikacijo za mobilne telefone. »Našo aplikacijo AMZS-pomoč smo prilagodili posebej za gluhe in naglušne. Njena prednost je, da se slabo slušeči ali gluhi vozniki z uporabo opcije SMS, ki je drugi člani nimajo, sočasno povežejo s klicnim centrom za osebe z okvaro sluha ter našim klicnim centrom. Pri vpisu v sistem aplikacije operaterji že vedo, kje so, kakšna je okvara avtomobila in kako jim je ime. S pomočjo tolmačev iz klicnega centra za osebe z okvaro sluha pa pridobijo še več informacij,« so nam pojasnili pri Avto-moto zvezi Slovenije.
Za slepe problematična krožišča
S povsem drugimi težavami se v prometu srečujejo slepi in slabovidni – že zato, ker so tam skoraj izključno kot pešci, le redko kdo tudi v vlogi kolesarja. »Sama prihajam s podeželja in sem kot otrok vozila kolo, a le tam, kjer sem poznala mejo med travnato površino in cesto, nisem pa si upala v neznano okolje. V mestu bi bilo od mene skrajno neodgovorno, da bi šla na kolo,« nam je zaupala Polona Car, sodelavka pri projektu knjižnice slepih in slabovidnih, ki spada po definiciji slepote in slabovidnosti v tretjo kategorijo, kar je hkrati prva kategorija slepote. Za lažje razumevanje – v prvo kategorijo slabovidnosti spadajo posamezniki, ki imajo še 30 odstotkov ostanka vida, v drugi so tisti, ki ga imajo od 9,99 do 5 odstotkov, vse pod petimi odstotki ostanka vida pa pojmujemo kot slepoto, ki jo merimo v treh stopnjah. Pri nas po besedah predsednika Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaža Wraberja uradnega registra o številu slepih in slabovidnih ni, ima pa zveza 4000 članov. »Ocene so, da je tistih, ki po definiciji spadajo med slepe in slabovidne, med 8 in 10 tisoč, tistih, ki imajo težave z vidom in jih to že ovira, a ne spadajo v to skupino, pa je med 30 in 40 tisoč,« je povedal Tomaž Wraber.
In kakšne so težave, s katerimi se srečujejo? »Ovire predstavlja predvsem 'cestno pohištvo', pod kar pojmujemo prometne znake, reklamne panoje, stebričke, smetnjake, korita... Moti tudi razno vejevje, ki ga ne skrajšajo – sam se recimo po znanem okolju gibljem dokaj hitro in suvereno, ko pa te po obrazu udari veja, ki je ne pričakuješ, se ustrašiš, te uščipne v križu...« je povedal Wraber in dodal, da lahko slepi in slabovidni sami največ storijo s tem, da hodijo z belo palico, ki pa jo nekateri, tudi sam, sorazmerno malo uporabljajo zaradi predsodkov, dobrodošla je hoja s spremljevalcem... Da bi jim olajšali sodelovanje v prometu, lahko veliko naredimo tudi drugi. V veliko pomoč je lahko denimo talni taktilni vodilni sistem (TTVS) – gre za kombinacijo obstoječih robov (zidovi, robniki) in standardnih taktilnih oznak (plošč s čepki in rebri), ki te robove smiselno povezujejo v sklenjene poti, tu so zvočni semaforji, pomagale bi tudi obvestilne table, ki bi informacije sporočale zvočno.
Prav posebno težavo ob tem za slepe in slabovidne predstavljajo krožišča, saj orientacija v njih ni pravokotna. »Če teren zavije, pa izgubimo orientacijo. Prej omenjeni TTVS bi bil tu ključen, zdaj pa lahko prečkamo krožišča le s spremljevalci – tudi tisti, ki so zelo vešči gibanja,« je razložila Polona Car in skupaj s Tomažem Wraberjem poudarila, da se stvari vseeno premikajo in se stanje izboljšuje. »Čez noč pač ne gre, se pa zavest vzpostavlja in to je strašno pomembno. Tako se že zgodi, da gremo v tujino in ugotovimo, da pri nas ni vse slabo. Ob tem ni zanemarljivo vedeti, da je vse, kar je namenjeno slepim in slabovidnim, dobrodošlo tudi za starejše, mamice z vozički...« je sklenil Wraber.
