Po skoraj dveh tednih so v soboto predstavniki 196 držav dodali svoj podpis pod podnebni dogovor, ki priznava nujnost zmanjšanja emisij, ki so posledica človeškega delovanja in prispevajo k segrevanju ozračja. Obljube bodo preverjali, a so prostovoljne.
Ukrepati bi morali začeti zdaj
Pariški podnebni dogovor vključuje poprejšnje prostovoljne zaveze 187 držav o zmanjšanju emisij do leta 2020 ali 2030 in dogovor, da se bo izpolnjevanje zavez držav preverjalo vsakih pet let – prvo srečanje bo leta 2018, prvi globalni nadzor pa leta 2023. A s temi cilji, če jih države zelo kmalu ne bodo postavile bolj ambiciozno, smo na poti v podnebje, ki bo toplejše za 2,7 do 3,5 stopinje. To postavlja nov cilj, ki je vključen v pariški dogovor – željo, da segrevanje ozračja ostane pod 2 stopinjama, bliže 1,5 stopinje – pod velikanski vprašaj iskrenosti.
»Da bi dosegli mejo 1,5 stopinje, bi morala biti vsa svetovna ekonomija brezogljična do leta 2050,« je opozoril Hans Schellnhuber, ustanovitelj potsdamskega Inštituta za raziskovanje okoljskih posledic v pogovoru za The Nation. Podobno skeptičen je tudi Joeri Rogelj iz mednarodnega inštituta za aplikativno analizo sistemov v Avstriji: »Ukrepati bi morali začeti zdaj in doseči vrh rasti toplogrednih emisij do leta 2020.« Ravnokar podpisani pariški dogovor govori le o tem, da si bodo vse države prizadevale doseči vrh toplogrednih emisij »čim prej«; dokončni postopni prehod v brezogljično gospodarstvo naj bi dosegli šele v drugi polovici tega stoletja.
Prihodnost: moškega spola in brez človekovih pravic
Že v sredo so iz besedila dogovora umaknili omembo spolne enakopravnosti, v četrtek pa tudi človekove pravice. Končni dogovor tudi ne govori o pravicah okoljskih beguncev in ne vsebuje možnosti, da bi države in ljudstva, ki bodo utrpeli največjo škodo zaradi okoljskih sprememb, zahtevali odškodnino od držav, ki so glavne onesnaževalke.
Bogate države bodo še naprej sledile obljubi iz Kopenhagna, da na leto namenijo sto milijard dolarjev za podnebni sklad, ki naj bi se po letu 2025 povečal, a za koliko, ni jasno, saj sodijo finančne obljube med nezavezujoči del pariškega sporazuma. Že obstoječi sklad, ki se polni zadnjih šest let, je na pol prazen: za zmanjšanje emisij in razvoj okolju prijaznih tehnologij so bogate države namenile le okoli dve tretjini obljubljenega, za odpravljanje posledic okoljskih katastrof pa le četrtino tega, kar so obljubile.
Ogljična diplomacija
Organizaciji Corporate Europe Observatory in Corporate Accountability International sta že pred začetkom pariške konference opozorili na velike sponzorje konference, ki so prispevali petino denarja za njeno izvedbo: med njimi so energetski velikani fosilnih goriv in njihovi financerji. Brazilska okoljska ministrica Izabella Teixeira je bila v četrtek presenetljivo iskrena o tem, kakšen bo končni dogovor: »Kar potrebujemo, so prave besede, ki bodo zagotovile, da se bodo države počutile udobno; kar ni lahko, saj gre za ogljično diplomacijo.«
Okoljevarstveniki opozarjajo, da četudi so vlade sveta dale prvo pravo sporočilo, ostaja očitno, da bodo delo na terenu morali opraviti skupnosti, mesta in aktivisti: preprečiti črpanje nafte na Arktiki in nove vrtine za hidravlično drobljenje, okrepiti obnovljive vire energije in ustaviti izsekavanje gozdov. Vodja Greenpeacea Kumi Naidoo v svojih izjavah meša optimizem z zavedanjem, da se boj nadaljuje in ključni trenutki šele prihajajo: »Človeštvo se je združilo v skupnem cilju, a kar bo sledilo zdaj, je zares pomembno... če sem razočaran zaradi marsičesa v končnem dogovoru, je vendarle postavil industrijo fosilnih goriv na napačno stran zgodovine.«
Kaj pa subvencije za fosilna goriva?
Tudi Barbara Kvac iz slovenskega društva Fokus meša previdno zadovoljstvo z opozorili. »Nov svetovni podnebni dogovor je močno sporočilo, da moramo pospešiti opustitev fosilnih goriv in čim prej v celoti preiti na obnovljivo energijo. A od vlad zahteva še ogromno dela, ki se mora začeti takoj. Od EU pričakujemo, da se bo marca zavezala bistveno višjim ciljem zmanjšanja emisij, povečanju obnovljivih virov energije in energetski učinkovitosti in da bo odpravila subvencije za fosilna goriva. Skrb zbujajoče je, da je dogovor šibak glede finančne podpore za revne in najranljivejše države.«
V Parizu so države privolile v idejo, da bosta samonadzor in tekmovanje med njimi pri doseganju vse bolj ambicioznih ciljev, ki bodo na prvo mesto postavljali okolje in človeštvo, zagotovila rešitev podnebnih sprememb. Narava in planet bosta razsodila, ali bo tržna logika uspela doseči to, česar ji do zdaj drugod ni uspelo.
