Po včerajšnjih shodih po vsem svetu, tudi v Ljubljani, se danes v Parizu pod okriljem Združenih narodov uradno začenjajo pogajanja, ki naj bi čez dva tedna prinesla nov globalni podnebni dogovor. Več deset tisoč udeležencev iz 195 različnih držav in EU bo skušalo doreči ukrepe, ki bi jih začeli uresničevati leta 2020 in bi segrevanje ozračja ohranili pod dvema stopinjama Celzija glede na predindustrijsko dobo. Prevedeno v izpuste to po izračunih medvladnega panela za podnebne spremembe IPCC pomeni zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za najmanj 60 odstotkov do leta 2050 glede na leto 2010 in praktično ničelne emisije do konca stoletja.
Doseženi dve tretjini ciljev
Eden najtrših orehov pogajanj bo zavezujoča in pravična razdelitev tega bremena med razvite države, ki so v preteklih desetletjih poskrbele za nakopičenje toplogrednih plinov v ozračju, in države v razvoju, ki zaradi gospodarskega razvoja zdaj najbolj skokovito povečujejo svoje deleže izpustov. Polom na podnebni konferenci leta 2009 v Köbenhavnu in posledično neuspešna konferenca v mehiškem Cancunu sta pokazala, da dogovora o ukrepih ne bo mogoče doseči po načelu od zgoraj navzdol, torej da bi določili nadnacionalne cilje, nato pa breme njihove uresničitve razdelili med posamezne države. Zato so morale države tokrat še pred konferenco sporočiti svoje nacionalne načrte zmanjševanja izpustov.
Sekretariat Združenih narodov je prejel nekaj manj kot 150 zavez, ki pa bi zadoščale zgolj za omejitev dviga temperature na največ tri stopinje Celzija. To bi še vedno povzročilo katastrofalne suše, poplave, uničujoča neurja in dvig morske gladine. Na pariških pogajanjih naj bi vrzel zapolnili, kako, pa še ni dorečeno. Delovna skupina bo pogajanja začela na osnovi 50 strani osnutka, v katerem je odprtih več opcij. Prav zato komisarja za podnebne ukrepe in energijo Miguela Ariasa Cañeteja kot glavnega pogajalca EU (ki zastopa tudi Slovenijo) skrbi, da bo dogovor, ki ga bodo brez dvoma dosegli, minimalističen.
Pomemben jeziček na tej tehtnici bo polnjenje posebnega sklada za pomoč revnejšim državam v boju s podnebnimi spremembami, ki ostaja druga nevralgična točka pogajanj. Razvite države so oblju bile, da bodo od leta 2020 vanj vsako leto nakazale 100 milijard dolarjev (okoli 94 milijard evrov), a jim je do lani uspelo zagotoviti zgolj 58 milijard evrov. Od tega je EU prispevala 14,5 milijarde evrov.
Slabi obeti, če ne bo dogovora
V nasprotju s preostalimi vprašanji Slovenija o svojem prispevku v sklad odloča sama, po vladnih podatkih je v zadnjih petih letih šibkejšim državam za prilagajanje na podnebne spremembe namenila najmanj 12 milijonov evrov. Naslednje leto bo nakazilo znašalo pet milijonov evrov, tolikšen naj bi bil letni znesek tudi v prihodnje.
Če dogovora v Parizu ne bo, znanstveniki in analitiki planetu obetajo temno prihodnost. Medvladni panel znanstvenikov IPCC je napovedal, da se nam brez ukrepanja obeta dvig globalnih temperatur do 4,8 stopinje Celzija in dvig morske gladine do 82 centimetrov, hkrati pa bi podnebne spremembe lahko povzročile na tisoče milijard dolarjev škode in ogrozile številna človeška življenja. Svetovna banka je v začetku tega meseca opozorila, da bo brez ukrepov za zajezitev podnebnih sprememb v revščini pristalo še dodatnih 100 milijonov ljudi. Dvig temperature za dve stopinji Celzija bo potopil območje, na katerem trenutno biva 280 milijonov ljudi, medtem ko bi dvig temperature za štiri stopinje Celzija - pot, po kateri trenutno gre človeštvo - potopil območja, na katerih živi več kot 600 milijonov ljudi, je ugotovila ameriška raziskovalna skupina Climate Central...
