Začenja se zadnji teden pariških podnebnih pogajanj, ki jih bodo danes prevzeli ministri več kot 190 sodelujočih držav oziroma njihovi predstavniki. Tehnični pogajalci, ki so zasedali ves minuli teden, bi jim morali prepustiti zgolj najtrše orehe, toda dogovora niso dosegli niti o enem bistvenem vprašanju. Prvotno 51 strani dolg osnutek različnih možnosti podnebnega sporazuma in spremljajočega sklepa konference jim je uspelo oklestiti le za nekaj strani (na 48), s tem pa prvi teden pogajanj še zdaleč ni bil tako uspešen kot ponedeljkovi optimistični otvoritveni nagovori svetovnih voditeljev, priznava Uroš Vajgl, vodja slovenske delegacije do prihoda ministrice za okolje in prostor Irene Majcen. Ta se bo kolegom v Parizu pridružila v sredo, saj Slovenijo kot članico EU zastopa evropski komisar za podnebne ukrepe in energijo Miguel Arias Cañete.
Medtem ko države niso popuščale v svojih stališčih, so se pogajalci prejšnje dni ukvarjali predvsem z dilemami, kako voditi pogajanja, da bodo vsi sodelujoči s postopki zadovoljni. Kljub temu so po Vajglovem prepričanju vendarle dosegli napredek, saj so ob razrešitvi tehničnih dilem – kot je recimo težava manjših delegacij, da zagotavljajo svojo navzočnost na vseh vzporednih srečanjih – še pred prihodom ministrov vzpostavili tudi določeno medsebojno zaupanje.
Verjetno se začenja vezana trgovina
Medsebojno zaupanje bo v naslednjih dneh še kako potrebno, saj bodo morale države – če bodo želele doseči dogovor – začeti zapuščati tako imenovano območje varnosti. Zdaj bi moralo slediti razkrivanje kart oziroma po vsej verjetnosti vezana trgovina med zahtevami držav v razvoju, ki se nanašajo predvsem na financiranje podnebnih ukrepov, in razvitimi državami, ki vztrajajo pri tem, da bi morale sčasoma čisto vse države nase prevzeti del bremena zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Nedvomno so tudi zato vsi deli sporazuma še odprti.
Že zdaj je jasno, da se bo sporazum lomil predvsem na denarju. Konec tedna je države v razvoju že razjezila v osnutku predvidena možnost, da bi poleg bogatih tudi manj razvite države s hitro rastočimi gospodarstvi prispevale v sklad za podnebno pomoč revnejšim državam. Razvite države trdijo, da gre zgolj za povzetek realnosti v sporazumu, saj najmanj osem držav, ki jih štejemo med tiste v razvoju, revnejšim od sebe finančno že pomaga v boju s podnebnimi spremembami. Med njimi Kitajska, ki je septembra napovedala slabe 3 milijarde evrov pomoči šibkejšim državam. Toda predvsem v Indiji takšno besedilo vidijo kot grožnjo, pa čeprav so vplačila v sklad povsem prostovoljna.
Razvite države so se že na konferenci v Köbenhavnu pred šestimi leti sicer zavezale, da bodo v sklad skupaj z zasebnimi investitorji po letu 2020 vplačale 100 milijard dolarjev na leto (približno 94 milijard evrov), a jim je do lani po izračunih OECD uspelo zagotoviti zgolj okoli dve tretjini tega denarja (58 milijard evrov). Zdaj kritiki opozarjajo, da denarja ni niti toliko. OECD naj bi namreč v podnebno preimenoval tudi drugo razvojno pomoč in jo prištel v vsoto. Še bolj problematična pa so posojila, ki jim šibkejše države odločno odrekajo status pomoči, saj morajo kredite za boj s podnebnimi spremembami, ki so jih povzročili drugi, odplačevati same. Hkrati zahtevajo neke vrste odškodnino za nastalo škodo zaradi podnebnih sprememb, o kateri pa industrijske države nočejo niti slišati. Ta del pogajanj zdaj po Vajglovih besedah vodijo ZDA, rezultati pa za zdaj še niso znani.
Pogajanja do zadnjega
Tudi vse druge kritične točke ostajajo odprte, med njimi vprašanje, ali bo podnebni sporazum za države sploh zavezujoč. Odločeno ni niti, ali segrevanje ozračja omejiti na največ 1,5 ali največ 2 stopinji Celzija glede na predindustrijsko dobo. Prav tako pa države niso nič bliže rešitvi, kako zmanjšati vrzel do tega cilja, saj nacionalni načrti zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov zdaj zadoščajo le za omejitev segrevanja na največ 2,7 stopinje Celzija. Nekatere države namreč reviziji in morebitnemu popravku načrtov še pred letom 2020, ko naj bi v sporazumu dogovorjeni ukrepi zaživeli, nasprotujejo. Glede na trdno prepričanje sodelujočih, da bo globalni podnebni dogovor v Parizu dosežen, največja nevarnost tokratne konference tako ostaja medel sporazum.
Marjeta Kralj
