»Tako kot številni drugi sem bil tudi jaz prepričan, da se v javni upravi nič ne dela. Zdaj je moje mnenje povsem nasprotno,« pravi Žiga Gantar, 35-letni poslovni analitik iz ljubljanskega podjetja Bisnode, ki ponuja gospodarstvu poslovne in bonitetne informacije.
Gantarja, ki je v okviru projekta Partnerstvo za spremembe sodeloval pri delu direktorata za informatiko na ministrstvu za javno upravo, smo na »začasnem delovnem mestu« obiskali prejšnji teden in ga izprašali skupaj z njegovo mentorico Polonco Blaznik, vodjo sektorja za razvoj aplikativnih rešitev v direktoratu za informatiko,
Čeprav je Gantar nad delom na direktoratu pozitivno presenečen, pa opaža tudi stvari, ki mu niso preveč všeč. »Delo v zasebnem sektorju je precej bolj agilno in fleksibilno. Pri nas v Bisnodu naredimo okviren načrt, ob tem pa že sočasno in v sodelovanju z drugimi oddelki delamo na razvoju in prodaji. Vse je izrazito timsko. V javni upravi je preveč pravil, vse mora biti že na začetku definirano.«
Najbolj ga moti, da delo posameznika in končni rezultati v javni upravi pogosto niso vidni. »Vse je en sam dolgotrajen proces, za katerega niti ne veš, ali bo sploh kdaj dokončan. V gospodarstvu moraš do rezultata priti hitro, prav tako pa vidiš tudi učinek,« pravi.
Gantarjeva začasna šefica Polonca Blaznik pojasni, da morajo biti po zakonu o javnem naročanju specifikacije znane vnaprej in enake za vse na trgu, s tem pa posledično dlje časa trajajo tudi postopki. Sicer pa se z Gantarjevimi ocenami povsem strinja. »To vse drži. Kakšen dan ne morem pokazati prav ničesar efektivnega. Opravljamo naloge, nimamo pa jasno določenih ciljev.« Po njenem mnenju za delo v javni upravi ni sposoben vsak. »Da te pomanjkanje oprijemljivih rezultatov ne razsuje in ne obupaš, moraš biti dovolj zrel in imeti precej izkušenj,« meni Blaznikova.
Med največje ovire za večjo učinkovitost in spodbudnejše okolje uvršča zlasti pogoste menjave ministrov in vodstva. »V treh letih, odkar sem na direktoratu, se je zamenjalo pet ministrov in štirje direktorji. To zelo negativno vpliva na delo. Vsakega novega šefa moraš na novo prepričati, si pridobiti njegovo naklonjenost, poleg tega vsaka nova ekipa postavi nove prioritete.« Gantar v istem času, kolikor je tudi sicer na Bisnodu, zamenjav na šefovskih mestih ni doživel.
Nespodbuden sistem
Sogovornika ugotavljata, da so med sektorjema velike razlike tudi glede plač, nagrajevanja in kariernega napredovanja. Gantar bi na primer na podobnem delovnem mestu v direktoratu, predvsem zaradi svoje mladosti, zaslužil okoli 500 evrov manj. »Sistem napredovanj v javni upravi je problematičen. Vsak na novo zaposleni starta na začetku, napreduje pa po letih in ne po učinku. Preskakovanje stopnic ni možno,« pojasnjuje Blaznikova. Ker se delovnega učinka ne nagrajuje, ima marsikdo, ki dela manj, večjo plačo kot tisti, ki dela več. »Tak sistem definitivno ni spodbuden,« je prepričana Blaznikova.
Z nagrajevanjem v Bisnodu po Gantarjevih besedah nimajo težav, morda tudi zato ne, ker se pri njem razlikujejo tudi od večine drugih podjetij »Nagrajuje se po učinku, vendar ne posameznike, ampak celotne oddelke. Če rezultati presegajo načrtovane, dobijo bonus vsi v oddelku,« pravi Gantar.
Oba se sicer strinjata, da je varnost delovnega mesta v javnem sektorju precej večja kot v gospodarstvu, vendar temu ne pripisujeta kakšne posebne prednosti, morda celo obratno. Gantar, ki je pred leti po vrnitvi z očetovskega dopusta v svojem prejšnjem podjetju že doživel usodo odpuščenih, ugotavlja, da tudi zaposlitve za nedoločen čas ne zagotavljajo več nobene varnosti. »Bolj kot varnost se mi zdita pomembna dober delovni kolektiv in delo, ki te veseli,« pravi. »Mi tega preskoka še nismo naredili,« priznava Blaznikova, ki meni, da pretirana varnost, kakršna je v javnem sektorju, ne vpliva ravno najbolje na učinkovitost dela.
Če je torej varnost delovnega mesta »navidezna« prednost javnega sektorja, ponuja zasebni sektor več možnosti za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. »Pri nas je delovni čas zelo prilagodljiv. Zdaj na primer gradim hišo, in nimam nobenih težav, če pridem na delo nekoliko kasneje. Delo mora biti opravljeno, če kasneje pridem, kasneje tudi odidem,« pojasnjuje Gantar. Blaznikova ugotavlja, da je v javnem sektorju delovni čas precej bolj rigiden in da je prisotnost obvezna. »Na tem ministrstvu se nam sicer glede nujnih stvari, ki jih mora kdo opraviti, uspe zmeniti, v prejšnji službi, na agenciji za okolje, pa to ni bilo tako enostavno.«
Zadovoljni z ministrom Koprivnikarjem
V direktoratu so sicer z zdajšnjim ministrom Borisom Koprivnikarjem zelo zadovoljni. »Po dolgih letih smo dobili nekoga, ki ima več občutka za informatiko. Tudi kolegi, ki so tu že dlje časa, pravijo, da toliko podpore ni bilo že leta,« je povedala Blaznikova. Zdaj v direktoratu intenzivno delajo na uvedbi računalniškega oblaka. Seveda je prisoten strah, saj gre za zahtevno delo, poleg tega je veliko sistemov že utečenih. A smo prav zaradi ministrove podpore veliko pogumnejši,« pravi Blaznikova.
Gantar je nad doslej opravljenim delom pri oblaku »izredno prijetno presenečen«. »Spremembe so zelo strokovne in temeljijo na najnovejših tehnologijah,« ugotavlja. V Bisnodu so računalniški oblak uvedli pred dvema letoma. »Nam je bilo lažje, saj smo prehod izvedli po ponudniku storitev, medtem ko ga morajo tu zaradi občutljivosti podatkov izvesti sami. Toda smer, v katero gredo, je po mojem občutku pravilna,« ocenjuje. Blaznikova dodaja, da se pri tem učijo od gospodarstva, oba skupaj pa menita, da lahko k še boljšemu sodelovanju med sektorjema prispevajo prav takšni projekti, kot so Partnerstvo za spremembe in izmenjava zaposlenih.