V petih letih zdesetkana državna uprava in policija

Kadrovsko podhranjeni državni organi

Zdravstvo in sociala sta sicer edini dejavnosti javnega sektorja, v katerih se je zaradi dodatnih potreb število zaposlenih v zadnjih petih letih zvišalo. K temu sta prispevala zlasti odpiranje novih domov za starejše, ki pa zlasti v osrednji regiji še vedno s težavo zadoščajo povpraševanju, in uvajanje novih dejavnosti v ambulantah. V večini drugih dejavnosti se število zaposlenih znižuje.

Zoran Petrovič, predsednik Sindikata policistov Slovenije, opozarja, da velik upad zaposlenosti v policiji ne vpliva razdiralno le na kakovost dela v policiji, ampak je tudi grožnja za javni red in mir. »Policijske enote na lokalni ravni so v povprečju zasedene manj kot 85-odstotno, nekatere pa zgolj 50-odstotno. Razmere so tako hude, da ponekod nimajo več niti patrulj, v eni od enot pa že od 17. ure ni več dežurstev,« ugotavlja Petrovič.

Tudi Frančišek Verk, predsednik Sindikata državnih organov Slovenije, opaža, da so zaposleni čedalje bolj izčrpani in nezadovoljni – tudi zato, ker se je »rezalo« kar počez, brez pravega poznavanja razmer in potreb. Verk meni, da potrebuje večina državnih služb dodatne okrepitve, rezerve pa vidi v združevanju občin ter »očiščenju« delovnih mest, na katerih so po začetnih zaposlitvah v vladnih kabinetih pristali politično kadrirani birokrati brez ustrezne izobrazbe in izkušenj.

Štrukelj: Ni recesije, ni ukrepov

Konec letošnjega leta se, tako kot tudi številni drugi ukrepi Zujfa, izteče zahteva po zniževanju števila javnih uslužbencev za odstotek na leto. Prav tako bo zaradi lanske 2,6-odstotne gospodarske rasti (pogoj je bila 2,5-odstotna rast) nehala veljati tudi določba, po kateri bo za nove zaposlitve nujno soglasje ministrstev.

Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, meni, da za ohranitev ukrepa o zmanjševanju števila zaposlenih ni več nobene potrebe. »Ukrepi za zmanjšanje zaposlovanja so bili vezani na gospodarsko krizo. Če recesije ni več, potem tudi ti ukrepi niso več potrebni,« je prepričan Štrukelj, a dvomi, da na to enako gleda tudi vlada. Glede na napoved spremembe nekaterih kratkoročnih in začasnih ukrepov v dolgoročne in sistemske, se mu zdi precej verjetno, da bo vlada poskušala med slednje uvrstiti tudi zmanjševanje zaposlovanja. »To bi bil napad na socialno državo in blaginjo ljudi, na to pa ne moremo pristati,« opozarja Štrukelj.

»Dobro delo, manj zaposlenih«

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar odpuščanjem in »varčevanju kar počez« načelno sicer ni naklonjen, a prav nič ne kaže, da bo zaposlovanje sprostil. Nasprotno: ena njegovih glavnih vizij je, da je treba dobre kadre nagraditi, z boljšim delom pa zmanjšati število zaposlenih.

Za povečanje učinkovitosti napoveduje tudi nadaljnje racionalizacije: »Pripravljamo tako imenovano funkcijsko analizo, v kateri bomo pregledali 2500 subjektov in ugotovili, kje se naloge podvajajo, kje je preveč in kje premalo zaposlenih, kje so možne prerazporeditve, kako olajšati premestitve, katere organe se da združiti in podobno.«

Aleksander Aristovnik z ljubljanske fakultete za upravo ugotavlja, da je Slovenija pred velikim izzivom. »Potrebe po novih zaposlitvah so čedalje večje, zlasti zaradi starajočega se prebivalstva. Zato bi bilo logično, da zaposlovanje okrepimo. Po drugi strani pa je to zaradi makroekonomskega položaja in zahtev po nadaljevanju varčevanja neuresničljivo.«

Ena od možnih rešitev, ki jo nakazuje tudi nova strategija razvoja javne uprave 2015–2020, je po Aristovnikovem mnenju uvajanje zasebnih domov za starejše, zasebnih vrtcev, zasebnih šol, zasebnih bolnišnic… »To bi morda rešilo problem pomanjkanja kadrov, a pojavilo bi se vprašanje dostopnosti do storitev in neenakosti v družbi,« je skeptičen tudi profesor sam.

Igor Dernovšek