V drugi polovici 20. stoletja, od srede 40. do srede 90. let, je obstajalo tudi nekaj takega, kar je francoski filozof Alain Badiou v spisu za New Left Review imenoval »francoski filozofski moment«: predstavljala so ga imena, kot so Jean-Paul Sartre, Gaston Bachelard, Maurice Merleau-Ponty, Louis Althusser, Claude Lévi-Strauss, Michel Foucault, Jacques Derrida, Jacques Lacan in Gilles Deleuze, in tri velike filozofske smeri – eksistencializem, strukturalizem in dekonstrukcija. A če vzamemo samo strukturalizem, je treba dodati še eno ime: Ronald Barthes.
Etnolog Claude Lévi-Strauss, filozof Michel Foucault, psihoanalitik Jacques Lacan in semiolog Roland Barthes so bili nekoč štiriperesna deteljica strukturalizma, ne da bi se kdo od njih, morda z izjemo Lévi-Straussa, ravno imel za strukturalista. Še najmanj ali še posebej ne prav Roland Barthes (1915–1980), ki bi se mu verjetno zdela sprejemljiva edino tista karikatura, »Zajtrk strukturalistov«, ki jo je za posebno številko revije Magazine littéraire narisal Maurice Henry in je omenjeno četverico prikazala golo, s palmovimi listi okoli pasu – in z očali, seveda. Avtor Mitologij, torej Barthes, bi nedvomno znal najbolje analizirati to karikaturo, na kateri bi nemara izpostavil prav »element« golote. A leta 1977, ko je bila objavljena, Barthes ni bil več niti semiolog, kaj šele strukturalist; prisegal je samo še na »užitek v tekstu«, tekst pa je povezal s telesom.
Premičnost definicije
Sedmega januarja 1977 je imel Barthes predavanje na odlični znanstveni ustanovi Collège de France in že na začetku je povedal: »In če je res, da sem zelo zgodaj povezal svoje raziskave z rojstvom in razvojem semiotike, je res tudi, da si ne morem jemati veliko pravic, da bi predstavljal to znanost, tako zelo sem bil ves čas nagnjen k premičnosti njene definicije.« Toda leta 1965, ko je napisal znamenite Elemente semiologije, je Barthes še kako verjel, da bo ta veda o znakih, temelječa na saussurovski lingvistiki, omogočila strogo formalizacijo v humanistiki in jo vzpostavila kot znanost. Že pred tem je v Mitologijah (1957) semiologijo poskušal zasnovati kot družbeno kritiko oziroma kot kritiko oblik in načinov družbenega gospostva. In v drugi polovici 20. stoletja, v 60. in 70. letih, je semiologija dejansko postala vodilna veda v humanistiki, zlasti v literarni teoriji (sam Barthes je prispeval strukturalno analizo pripovedi), umetnostni zgodovini (Hubert Damisch) in filmski teoriji (Christian Metz). Barthes jo je poskušal razširiti še na druga področja in napisal Sistem mode (1967). In prav to delo, ki velja za njegovo »najbolj znanstveno« in sistematično, je obenem tisto, po katerem se je začel oddaljevati od semiologije kot znanstvene discipline.
Prav v trenutku, ko je vzpostavil semiologijo kot znanost, je Barthes odkril to, kar je vedel že Aristotel: da področja človeških zadev ne obvladujejo večna načela in nujnost, da so tu stvari lahko »takšne ali drugačne«, in da zato ni mogoča eksaktna vednost. Barthes je to povedal takole: »Krhkost tako imenovanih humanističnih znanosti je morda povezana s temle: to so znanosti nepredvidljivega.« Odločilna pa je bila ugotovitev, da semiologija sama ne more biti metagovorica, se pravi imeti neko zunanje razmerje do govorice, ki jo ima za svoj predmet. Odmik od znanosti je Barthes približal literaturi, celo več: »Semiolog naj bi bil v bistvu umetnik.« In poslej je Barthes dejansko začel pisati drugačne knjige, ki niso bile toliko teoretske, kot so bile umetnost teorije.
Zelo vplivna objava njegovega spisa Smrt avtorja (1968) je sicer še vedno temeljila na lingvistiki, na tezi Emila Benvenista, da je subjektivnost določena z jezikovnim statusom osebe in ne s kakšnim pojmovanjem lastne identitete, toda knjiga S/Z (1970), sijajna analiza Balzacove novele Sarrasine, je nekaj že povsem drugega: tu gre za tekst kot pluralnost pomenov, kot omrežje kodov, od katerih je vsak le privid strukture, saj so njegove enote le »drobci nečesa, kar je bilo zmeraj že prebrano, videno, doživljeno«; tudi in še posebej v realističnem tekstu je »realno to, kar je bilo že napisano«. S to knjigo in potem še z Užitkom v tekstu (1973) ter Roland Barthes par Roland Barthes (1975) je, kot pravijo barthologi, v barthesovskem diskurzu prišlo do spremembe. Sam je rad govoril o svoji marksistični, strukturalistični in telquelovski fazi; vse od začetka 70. let pa njegova dela ne pripadajo več nobenemu sistemu, nobenemu discours de maitre, gospodovalnemu diskurzu.
Erotičen. In morda estetski.
In za kakšen diskurz gre v teh delih iz Barthesovega zadnjega desetletja? Sam ga je v knjigi o sebi označil kot diskurz, »katerega instanca ni niti politična, niti religiozna, niti znanstvena«. Kako bi ga imenovali? »Erotičen? Nedvomno, ker mu gre za užitek; in morda tudi estetski.«
V tej Barthesovi knjigi o sebi, napisani v fragmentih, v katerih je odkril svojo najljubšo formo (»kolikor fragmetov, toliko začetkov in toliko užitkov«), najdemo kar nekaj iskric, ki svetijo še v današnji čas (»Če bi bila možna znanstvena analiza neumnosti, bi se zrušila vsa televizija« ali »Spola ne bo več mogoče zajeti v nobeno tipologijo – obstajale bodo samo homoseksualnosti«), a se bomo zadržali le pri tej izjavi: »Je ne résiste, je dérive«, ki bi se v prevodu glasila: »Ne upiram se, ampak se odmikam, spreminjam smer.« Serge Doubrovsky je to izjavo označil kot barthesovski ekvivalent kartezijanskega cogita, kot »Mislim, torej uhajam«, vendar bi jo lahko razumeli tudi na ozadju Barthesove fobije pred negibnostjo: negibnostjo Sistema, Norme, Ideologije in »pošastjo Totalitete«. V tej luči je barthesovski »odklon« etična drža zavračanja vsakega »totalitarnega režima smisla« (tako buržoaznega kot marksističnega, znanstvenega in filozofskega) ter zagovor »neskončnega kroženja« in »fluidnosti smisla«.
In neke vrste odklon so bile že Barthesove Mitologije (1957) – pred kratkim so v prevodu Vere Troha izšle pri založbi Krtina –, čeprav je avtor, kot sam pravi, v tem projektu semiologije kot družbene kritike povezoval Marxa, Brechta in Saussura. Odklon se je tu imenoval odpor do naravnega – naravno, pravi Barthes, namreč nikakor ni atribut fizične narave, marveč je alibi, ki si ga nadeva družbena večina. V Mitologijah je ta večina buržoazija, definirana kot »družbeni razred, ki noče biti imenovan«. Semiologija je odkrila princip mita v tem, da »Zgodovino preoblikuje v Naravo«. In prav ta postopek najde Barthes v buržoazni ideologiji: »Če je naša družba objektivno privilegirano polje mitskih pomenov, je to zato, ker je mit formalno najprimernejše orodje za ideološki obrat, ki to družbo definira.« Briljantno napisane analize posameznih fenomenov iz sveta spektakla, oglasov, literature, gledališča, vsakdanjega življenja, ki v drugem, teoretskem delu knjige dobijo vlogo mitov, so, vsaj nekatere, še vedno aktualne (zlasti tiste o antiintelektualizmu), predvsem pa so še kako spodbudne za »slovenske mitologije«, čeprav tem manjka buržoazija.
