Napad na stavbo islamske skupnosti

Napad na stavbo islamske skupnosti v Grablovičevi ulici v Ljubljani, pri katerem je nekdo razbil steklo na vhodnih vratih, me je zelo pretresel. Kot vzgojitelj sem bil v dijaških domovih zaposlen od 1. decembra 1959 do 31. decembra 1999, ko sem se upokojil. V svoji vzgojni skupini sem imel učence iz vseh republik bivše Jugoslavije – od juga do severa, od Vardarja do Triglava, torej tudi muslimane. Svojemu delu sem se posvetil z vsem srcem in imel učence kot za člane svoje družine. To dokazujeta tudi dva dragocena dokumenta, dve prošnji za mojo pomoč učencem, ki so jih po osamosvojitvi Slovenije ob razpadu Jugoslavije naša gradbena podjetja pustila na cedilu. Odgovorni v podjetjih so jim namreč povedali, da jih ne potrebujejo več. Ostali so brez sredstev za preživljanje, brez urejenih dokumentov za prebivanje v Republiki Sloveniji in brez končane pripravniške dobe, ki bi jim dala kvalifikacijo, torej so se tri leta šolali zaman. Name so se obrnili po pomoč »kot na najbližjega prijatelja«, kot so napisali v svoji prošnji.