V času protestantske reformacije sta tu živela Adam Bohorič in Jurij Dalmatin, oba še kako močno povezana s slovensko kulturo in njeno prvobitnostjo in klenostjo. Na poimenovanje mesta je zagotovo odločilno vplivala reka Krka, kar nekako potrjuje tudi izvorno nemško poimenovanje – Gurckfeld (Gurck ali Gurk je namreč ponemčena beseda za Krko).
Gostilno, o kateri bo v nadaljevanju tekla beseda, prvikrat omenjajo že pred letom 1915. Stoji v strogem starem jedru mesta in kot njen prvi lastnik je prepoznan Ivan Murko, stari oče današnjega lastnika Srečka - Feliksa. Ivan naj bi v omenjenem času kupil celotno takratno posest, z mesarijo, hlevi in gostilno vred. Vrli Ivan iz Lovrenca na Pohorju je prišel in se je na novi lokaciji dal ujeti v mreže lepe Josipine, svoje poznejše žene, pa sta se zbližala, da se bolj ne bi mogla, in sad tega lepega zbližanja so bili seveda otroci: sin Franc in hčerki Pepca in Dragica. Takrat je bila pri hiši tudi klavnica, na prostoru, kjer danes stoji »dacarska hiša«, pa so bili hlevi, kar da vedeti, da je bila to v tistih časih furmanska gostilna, podobna mnogim na Slovenskem. Tudi popolnoma jasno je, da je bila živina doma in so meso, ki so ga v gostilni ponujali svojim gostom, kar doma sami »pridelali«. Sin Franc (izučeni mesar) se je poročil z mično gospodično iz Celja Ljudmilo. Takrat je mesarijo tudi dodobra prenovil in mesarstvo je nekako pretehtalo nad gostilniško dejavnostjo, saj so na daleč sloveli po resnično prvovrstnih klobasah in salamah ter pečenicah in drugih suhomesnatih izdelkih, po naravnost vrhunskih krvavicah pa sploh. Franc je bil tudi zagrizen lovec in v gostilni, v katero je vsak dan še najraje hodil zdrav, klen kmečki živelj, so se zbirali tudi lovci, Frančevi prijatelji, v njej pa so opravljali tudi čisto prave lovske izpite. Z ženo Ljudmilo sta obstoječe gostilniško poslopje sčasoma prenovila in sta iz stanovanja, ki je bilo v pritličju, naredila zgledno in za gostilniško bivanje več kot prijetno veliko sobo, pa še eno poleg nje, tako da so lahko potem v njih hkrati gostili tudi do neverjetnih sto gostov. Omenjene prostore so krasile lovske trofeje, tako čudovite, da so marsikomu vzele sapo. Uredili so tudi že nekaj sob za svoje goste, ki jih je bilo vse več in več, saj je resnično domačijsko prijetno okolje kar klicalo po druženju, bodisi ob partiji kart bodisi za šahovsko mizo, pa tudi ob biljardni mizi, da o džuboksu ne izgubljamo besed.
Slovito laško pivo so začeli točiti že davnega leta 1939 in Murkovi še dandanes slovijo po najodličnejšem točenem pivu. Neki stalni gost je današnjima lastnikoma Branki in Srečku predlagal, da naj skušata narediti prav poseben pivski vrček oziroma naj ga dasta izdelati, namreč takega, ki bi imel na svoji vrhnji okroglini prostor tudi za pivčev nos. Pa si omenjena birt in birtinja nista dala dvakrat reči in čez čas je police ob točilnem pultu začel krasiti silovito samosvoj, poseben pivski vrček.
Gostilniške posle je leta 1978 prevzel Srečko, ki se je že takrat, če ne že prej, zagledal v brhko mladenko Branko, ki je bila doma iz Kremena pri Krškem. Delala je v bližnji parfumeriji in Srečko je vsak možni trenutek izkoristil, da je k njej hodil nežke (takratni kovani drobiž) menjavat v bankovce. Dekle je bilo vedno bolj veselo njegove vztrajnosti in leta 1980 je Branka postala njegova žena. Kuhati jo je naučil tast Franc, vsega se je zelo hitro naučila in vsega se je naučila – perfektno! Branka se še danes po kuhinji suče tako vešče, kot se primabalerina na baletnem odru. Njena pregovorno vešča kuharska roka je zlata vredna, in ko človek pokusi njene kremne rezine (glej recept), jih drugje preprosto ne je več, tako dobre so. Res pa je tudi, da je tastov zvesti pes (ko je bil Srečko šolar, mu je kuža do šole nesel torbico) mnogokrat skorajda milo smrt storil, tako se je kremnih rezin prenajedel, tistih, ki jih je Branka, ko se jih je šele učila pripravljati, stran zabrisala, ker ji niso uspele.
Srečko in Branka sta dobila sina Mateja, postavnega mladca, ki pa je svoje življenjsko poslanstvo našel v ekonomiji, pa vendar rade volje, če le utegne, staršem priskoči na pomoč. Še vedno več kot radoživa krška gostilničarja rada povesta, da so se časi dodobra spremenili, pa ne ravno na bolje. Saj ne, da bi se kakor koli pritoževala, v nobenem primeru, a vseeno pogrešata nekdanjo resnično iskreno povezanost med ljudmi, ki je danes, v teh časih vsesplošne odtujenosti, ni več. Pa čeprav je mogoče tudi dandanes pri Murkovih dobiti naravnost odlične juhe, vse vrste suhomesnatih omamnosti in že omenjene, resnično dobre koline (in vse, kar poleg sodi, seveda), pa v ustih kar topečo se svinjsko pečenko, izvrstne golaž in vampe pa segedin golaž, da o zavitkih in Brankinih kremnih rezinah sploh ne govorim. Vedno je vredno vztrajati v dobrem početju in vidva, Srečko in Branka, počneta že desetletja dobre reči in razveseljujeta veselja tako potrebne ljudi. Naj vama bog z zdravjem pri tem vajinem plemenitem početju tudi v prihodnje neomajno pomaga.
