Na zadnjem treningu Gdanska pred tekmo lige prvakov se je trener Andrea Anastasi mirno sprehajal okoli igrišča. Vmes so bili trenutki, ko se je prijel za brado in razmišljal, trenutki, ko se je nasmehnil vrhunskih potezam, in trenutki, ko je pobiral žoge in jih metal nazaj na igrišče. Govoril je malo, toda z jasnim namenom. Toliko, da je povedal, kaj bo naslednja vaja, in toliko, da je igralce z besedo ali dvema še bolj spodbudil. Mirno, odločno in samozavestno.
V skoraj dvajsetih letih trenerske kariere ima Anastasi vse možne reprezentančne kolajne s tremi različnimi reprezentancami. Zdaj želi v življenjepis dodati še lovorike na klubski sceni. V prvi sezoni z mlado ekipo Gdanska je osvojil dve. Poljski pokal in poljski superpokal. »Treniranje v reprezentanci in v klubu je drugačno. Lani sem postal klubski trener po devetih letih. V klubu lahko narediš razliko, saj imaš več časa za razvijanje igralcev. Če se igralci v izbrani vrsti poškodujejo ali pridejo v slabi formi, težko veliko spremeniš,« je povedal 55-letni Andrea Anastasi.
Na Poljskem ima drugi dom
Prvo trenersko odličje je osvojil leta 1999. Z italijansko reprezentanco je bil najboljši v svetovni ligi. »Od takrat se je moje delo zelo spremenilo. Če primerjam svoj način treninga pred petimi leti in zdaj, sta povsem različna,« je z odločnim glasom razlagal strokovnjak, ki poleg italijanščine tekoče govori še špansko, angleško in poljsko. »Ves ta čas je ista ostala zgolj moja motivacija. Še vedno se počutim mladega,« je pristavil Anastasi, ki trenersko znanje išče tudi zunaj odbojke. V prostem času se namreč odpravi na ogled treningov vrhunskih ekip v drugih kolektivnih športih.
Na potovanjih in izobraževanjih spozna mnogo ljudi. Prijateljske stike je tako navezal s trenerjem ACH Volleyja Bogdanom Kotnikom. »Bil je pri meni, ko je spremljal treninge poljske reprezentance. Začela sva se pogovarjati in ujela sva se,« je dejal Anastasi, ki podrobno spremlja ACH, od kar igra v ligi prvakov. »Vsi vemo, kaj je pred leti naredil Glenn Hoag. Projekt v Ljubljani je zanimiv, saj gre za mlado ekipo, v kateri igralci še niso dosegli maksimuma,« je razmišljal.
Kljub okleščenemu proračunu, ki je primerljiv prejemku enega odbojkarja v najbogatejših klubih, imajo vodilni možje ACH Volleyja visoka pričakovanja. Ker trenerji ne uspejo izpolniti želja, se menjajo skoraj vsako sezono. »Če bi bil trener ACH Volleyja in bi poslušal, kako moram biti konkurenčen Modeni, bi se le smejal. Kdor ima takšna pričakovanja, ne razume odbojke,« je zmajeval z glavo italijanski sogovornik. »V Gdansku imamo dobro ekipo, toda po proračunu smo četrta ali peta poljska zasedba. Moja uprava ta razmerja razume in jih upošteva,« je nadaljeval Anastasi, ki si je na Poljskem ustvaril drugi dom. V Gdansku je reden gost italijanske restavracije, kjer ugodijo vsaki njegovi želji. Da domotožje ni preveliko, se v Italijo odpravi z letalom na direktni liniji Gdansk–Bergamo.
Toda v kolikor bi Anastasi prišel bližje domači Mantovi in se po čudežu znašel v vlogi trenerja ACH Volleyja, tovrstnih pritiskov uprave ne bi trpel. »Moja strategija je povsem jasna – z upravo kluba se ne pogovarjam o odbojki. Lahko me odpustijo, če želijo. Ni problema. Toda več od tega ne morejo, saj je odbojka moje področje. Z menoj se je težko prerekati o odbojki, saj o njej vem bistveno več kot direktorji kluba,« se je nasmehnil. »Če uprava želi vrhunski dosežek, se ne pritožujem. Rečem ji le, naj kupijo primerne igralce. Če potem s takšno ekipo ne bi zmagoval, bi odšel sam.«
Slovenija predobra, da bi presenetila
Katera njegova zasedba je bila najboljša, Anastasi izstreli kot iz topa – italijanska reprezentanca z evropskega prvenstva leta 1999. »Marco Bracci, Simone Papi, Andrea Giani... Uf, kakšna imena. Vrhunsko zasedbo sem imel še v poljski reprezentanci. Drugače je bilo, ko smo bili evropski prvaki s Španijo, saj smo zmagovali s srčnostjo,« se je Anastasi ozrl v preteklost. »Se spomnite, kako zelo dober igralec je bil Giani? Imel je karizmo in stabilnost, toda hkrati izjemen servis, napad, sprejem, blok... Evropsko prvenstvo leta 1999 smo osvojili s takšno lahkoto, da je bilo skoraj dolgočasno.«
Ravno Giani se je letos kot selektor Slovenije podpisal pod srebrno odličje na evropskem prvenstvu. »Slovenija ni presenetila, saj ima zelo dobro ekipo. Klemen Čebulj lahko postane eden najboljših odbojkarjev na svetu. Mitja Gasparini je stabilen in karizmatičen igralec. Enako Alen Pajenk,« trdi trener Gdanska. »Giani je dokazal, kako lahko trener spremeni ekipo. Ključna je njegova vodstvena sposobnost. Ko ga pogledaš, takoj vidiš, da je vodja,« je Anastasi opisal prijatelja, nekdanjega varovanca in nekdanjega soigralca.
V italijanski reprezentanci je vodil tudi zamejskega Slovenca Mateja Černica. »Čudovit in inteligenten človek. Je bolj Slovenec kot Italijan in tipičen fant, ki prihaja iz okolja v bližini Gorice. Matej se zaveda, da ni vedno treniral na vso moč. Rad uživa življenje in v stvareh, ki spadajo zraven. (Smeh.) A pri 37 letih še vedno igra v drugi italijanski ligi, kar kaže na njegovo ljubezen do odbojke,« je po dvajsetminutnem pogovoru zaključil Anastasi in kot zadnji stekel na klubski avtobus.
