Te besede so del pesmi, ki so mi jo peli otroci iz centra Sant'Egidio's Tenda di Abramo v Rimu. To je eden izmed mnogih begunskih centrov, ki sem jih v zadnjih tednih obiskal po Evropi. S tem sem hotel izraziti svojo solidarnost z begunci. Prav tako sem se v preteklosti srečal s številnimi družinami, ki živijo v begunskih taboriščih v Libanonu, Jordaniji, Turčiji in drugih državah gostiteljicah.
Številne družine so izgubile svoj dom, a kljub temu ohranile pozitiven odnos do življenja. Ko sem sedel z majhno skupino ljudi z Bližnjega vzhoda, iz Afrike in od drugod, sem opazil, da me opazuje deček. »Koliko si star?« sem vprašal. »Šest,« mi je ponosno odvrnil.
Spomnil sem se, kako sem se počutil sam v teh letih. Bil sem prisiljen pobegniti od doma zaradi korejske vojne. Sicer pa nikoli nisem bil prisiljen pobegniti tako daleč od doma kot moji sogovorniki. Prihranjene so mi bile marsikatere muke, ki so tem ljudem pustile globoke rane. Kljub temu zelo dobro poznam občutek, kako je zapustiti dom, ko po njem padajo bombe.
Nikoli ne bom pozabil dedka, ki je mrzlično iskal nekaj, da bi nas nahranil, medtem ko smo bili na poti v gore, kjer smo se skrili. Bil sem premlad, da bi razumel izraz, kot je »kolektivna varnost«. Kljub temu sem ob pogledu na mednarodne sile, ki so služile pod zastavo Združenih narodov, začutil, da nismo sami. Ko so nam Združeni narodi zagotovili nujno humanitarno pomoč, ki nam je rešila življenje, sem prvič začutil odgovornost, da svetu nekako povrnem za to nesebično pomoč.
Nič posebnega nisem. Ljudje, ki sem jih srečal v centru Tenda di Abramo v Italiji, humanitarnem centru Gabčíkovo na Slovaškem in integracijskem centru za priseljence v Španiji, si vsi želijo, da bi lahko prispevali k družbi. Takšen je tudi Alou Sanogo Badara, 22-letni študent iz Malija. Pobegnil je pred spori v svoji državi, prehodil 3000 kilometrov puščave in žaloval za prijatelji, ki so na tej poti umrli. Še več jih je umrlo v majhnem čolnu čez Sredozemlje, na katerem je bilo okoli 100 ljudi. Sedaj v povsem drugem kulturnem okolju v Italiji pravi, da je »tukaj našel ljubezen in prijateljstvo«.
Mati dveh otrok iz Afganistana Sedika Rahimi sebe vidi kot »zastopnico miru«. Ko opazuje svoja sinova, kako se veselo igrata, se spomni svoje travme iz domovine. »Številni otroci v Afganistanu se vsak dan zbudijo ob zvoku strelov in bomb,« pravi. Takšna je tudi grozljiva realnost milijonov Sircev, ki že predolgo trpijo zaradi vojne. Vplivne države so pred nalogo, da ta konflikt čim prej končajo.
Po drugi svetovni vojni se je na milijone Evropejcev in drugih postavljalo na noge po totalnem uničenju ter si prav tako niso želeli nič drugega kot današnji begunci: varnost, stabilnost in boljšo prihodnost za svoje ljubljene.
Globoko sem zaskrbljen nad tistimi, ki izkoriščajo njihovo trpljenje ter širijo ksenofobijo in sovražni govor. Takšna dejanja delijo skupnosti, povzročajo nestabilnost ter spodkopavajo vrednote in standarde človekovih pravic, na katerih Evropska unija temelji. Evropske in druge voditelje po svetu pozivam, da se s skupnimi močmi zavzamejo za te vrednote in spoštujejo dostojanstvo ljudi, ki bežijo pred konflikti in revščino.
Zapiranje meja, kriminalizacija in pridrževanje ljudi ne bodo rešili nobene težave. Namesto tega morajo države zagotoviti varnejše in dovoljene vstopne poti za migrante in begunce, več možnosti za naselitev, boljše možnosti integracije v lokalno okolje in več naložb v kronično podhranjene humanitarne akcije. Na ustvarjalen način lahko ustvarimo več priložnosti za migrante in begunce; na primer prek štipendij zasebnega sektorja, humanitarnih vizumov in sponzorjev diaspor.
Tak sočuten odziv je tudi učinkovit način preprečevanja trgovine z belim blagom, kjer kriminalne združbe izkoriščajo obupane ljudi.
Trenutne migracijske politike zagotovo niso ustrezne. Čas je, da mednarodna skupnost razvije celovit odziv na tokove množičnega preseljevanja. Trudim se, da bi države povezal pri oblikovanju bolj humanega in usklajenega pristopa na tem področju. Dosežen napredek bo vsem narodom prinesel koristi.
Otroci, ki sem jih srečal v centru Tenda di Abramo v Rimu, so mi peli pesem o tem, kako so pripotovali z različnih koncev sveta. Njihova sklepna misel je sporočilo svetu: »Ali je sploh pomembno? Vsi smo del človeštva.«
