Prva protiteroristična vojna predvsem ni prinesla zmagovalca. Še vedno je sveža slika predsednika Busha mlajšega, ki pod topovi ameriške križarke po zavzetju Bagdada oznanja, da je »naloga opravljena«, pa se vojna ni še niti prav začela. Ali pa prenos iz Bele hiše, kjer predsednik Obama z najožjimi sodelavci po neposredni videopovezavi opazuje likvidacijo Osame bin Ladna. V teh in številnih drugih primerih je šlo za tipično nerazumevanje sodobnega sveta. ZDA in njene partnerice so v različnih koalicijah voljnih vodile eno vojno, njeni nasprotniki pa so jim odgovarjali v drugi. Tako kot je protikomunizem iz časa hladne vojne v svojih nedrih spočel mudžahide, borce za svobodo proti ruski okupaciji Afganistana, ki so sčasoma mutirali v talibane in Al Kaido, tako je Al Kaida skozi prvo protiteroristično vojno mutirala v Islamsko državo, ki je terorizmu dala nov, še okrutnejši, bolj zastrašujoč in vseobsegajoč obraz.
Terorizem prve protiteroristične vojne je bil nedržavni, propadle ali krhke države je le kot parazit izkoriščal za svoj obstoj. Islamska država ta manko odpravlja, saj se vzpostavlja kot paradržava. Prvo protiteroristično vojno je kar najbolj neposredno podprlo Severnoatlantsko zavezništvo, saj je bila takoj po 11. septembru aktivirana 5. točka pogodbe, v kateri so preostale članice svoji najmočnejši članici, Združenim državam Amerike, ponudile vso svojo zavezniško pomoč in podporo. Bushu in njegovim neokonservativnim jastrebom takrat ta pomoč ni bila niti potrebna niti zaželena – želeli so proste roke, da svet urejajo po svojih željah in interesih. Ta vojna je prinesla tudi flagrantno teptanje človekovih pravic v zaporih Abu Grajb in Guantanamo, ubijanje na daljavo s pomočjo brezpilotnih letal in uporabo drugih novih visokih tehnologij ter kolateralno škodo, za katero ni nihče nikoli odgovarjal, še opravičil se je komajda.
Francija ni ZDA in drugi niso Francija
Danes spet poslušamo predloge, da bi Nato aktiviral 5. točko kolektivne pogodbe in z vsemi silami in sredstvi podprl svojo članico Francijo. Ko so vojno terorju napovedale ZDA, smo si nekako predstavljali, da bo ta globalna. Kaj bo to pomenilo politično in kaj konkretno vojaškovarnostno, ko to stori Francija, je težje predvideti. Izredne razmere doma ne morejo trajati v nedogled, tudi Guantanamo, upamo, v Franciji ni mogoč. Globalni doseg Francije je omejen. Ali bo nad Islamsko državo poslala svoje legionarje ali se bo zadovoljila z racionalnejšo opcijo povečane aktivnosti svojega letalstva?
Po januarskem napadu na Charlie Hebdo je Francija zaostrila notranjo varnost. Pa vendar se je zgodil ta strašni črni petek. Je bila krepitev notranje varnosti bolj utvara kot resničnost ali sta organiziranost in sofisticiranost strateških načrtovalcev Islamske države dosegli takšno zastrašujočo raven, da tudi nacionalni varnostni sistemi, kot si jih lahko privoščijo Francozi, ne zadostujejo več za zagotavljanje varnosti svojim državljanom? Kakšno nacionalno varnost si lahko potem zagotovijo tiste države, ki se po obsegu in kakovosti svojih varnostnih sil ne morejo meriti s francoskimi? Ali se je sploh mogoče samostojno realno zaščititi proti tej novi nevarnosti? Trenutno bolj kot iskanje skupne, kolektivne rešitve prevladuje iskanje nacionalnih odgovorov.
Mentaliteta in psihologija zapiranja za zidove in ograje Evropi ni nova. V srednjem veku so se utrjena mesta in gradovi branili pred kugo z zapiranjem za svoja obzidja. Kljub temu so le redki preživeli. S petkovim napadom želijo teroristi zastrašiti svet, da nacionalne države v primeru, da postanejo njihova tarča, nimajo možnosti, da se uspešno ubranijo. Iz tega sledi logično vprašanje, kakšna je potem delujoča strategija. Ali krepitev nacionalne varnosti, redefinirana skupna evropska in transatlantska varnost ali pa morda unilateralna orientacija na politiko nezamerjanja Islamski državi in podobnim terorističnim združbam v upanju, da države ne bodo postale cilj njihovega delovanja oziroma maščevanja? Čas bo pokazal, ali je tragedija v Parizu dovolj velika in otipljiva, da bi bila politika sposobna narediti odločilni korak k novi kvaliteti skupne varnosti.
Hibridna vojna in hibridni mir
EU je že pred časom sprejela protiteroristično strategijo, ki normativno ureja številna področja našega življenja in jo je po januarskem napadu na Charlie Hebdo še dodatno zaostrila. Francoska zahteva za aktiviranje člena 42.7 pogodbe o EU o vzajemni obrambi naj bi Franciji zagotovila vsestransko varnostno pomoč drugih držav. Vendar gre bolj za potrebo po izkazovanju najvišje politične podpore kot pa dejansko, otipljivo pomoč. EU enostavno ni pripravljena na takšno situacijo. Njene skupne sile, organizirane v bojne skupine, še naprej ostajajo papirnati tigri, neuporabni tako pri zunanji kot pri notranji ogroženosti EU. Neznanka ostaja tudi, kako naj bi to nalogo države članice izvajale v bilateralnih odnosih s Francijo. Kaj pa Nato? Začenjajo se ključne priprave na zavezniško vrhunsko zasedanje prihodnje leto v Varšavi, na katerem naj bi potrdili strateški zasuk od mednarodnega intervencionizma Nata nazaj k tradicionalni kolektivni obrambi držav članic.
Aktiviranje 5. točke pogodbe v podporo Franciji bi utegnilo sprožiti nenadno premeščanje težišča na protiteroristično obrambo, kot je že bilo v nekem obdobju po 11. septembru. Nekdanji ameriški predsednik Clinton bi verjetno vzkliknil: »Ne Rusija, temveč kalifat, neumneži!« in s tem opozoril, da postaja Islamska država glavna skupna grožnja vsem ključnim globalnim igralcem, vključno z Rusko federacijo. Zato bi ta teroristična grožnja kot združevalno načelo utegnila ozdraviti Evropsko unijo in transatlantsko zavezništvo. Dr. Iztok Prezelj v svoji analizi pariškega napada govori o njegovem potencialu, da postane združevalni dejavnik, ki bi po dolgem obdobju evropske in evroatlantske neodločnosti, zbeganosti in kakofonije končno le združil politične, varnostne, ekonomske in javnomnenjske sile zahodnega sveta v obrambo svojih vrednot in načina življenja. Po ruski potrditvi, da je bilo tudi njihovo letalo nad Sinajem žrtev terorističnega napada, Putin z enakim besednjakom obljublja, da bodo teroriste našli in kaznovali, kjer koli že bodo skriti, in pri tem vse druge poziva k novemu sodelovanju. Vendar pa iz ZDA, še zlasti iz republikanskih logov, prihajajo odločni odgovori zoper tesnejše sodelovanje s Putinom tako v Siriji kot tudi ob zdajšnji francoski tragediji.
Na straneh tega časopisa smo že nekajkrat pisali o hibridni vojni kot peti generaciji sodobnega vojskovanja. Zaključni dokument Natovega vrha v Walesu novembra 2014 govori, da »nevarnosti hibridne vojne predstavljajo specifične izzive s širokim spektrom odprtih in prikritih vojaških, paravojaških in civilnih ukrepov, ki se uporabljajo na visoko integriran način«. Iz takšne vojne, v kateri se v novih in za klasično razumevanje vojne nenavadnih razmerjih mešajo sila, politika, denar in informacije, se rodi tudi takšen mir – hibridni mir. To je mir, ki je mešanica različnih družbenih stanj konfliktnosti, kjer dobiva varnost, tako individualna kot kolektivna, prav tako novo vsebino in obliko, mnogo kompleksnejšo, kot smo jo bili vajeni v preteklosti. Briše se meja med zunanjo in notranjo varnostjo, med diplomacijo in silo, med informacijo in dezinformacijo. Ljudje v Parizu te dni doživljajo prav to – novi občutek, da so se nenadoma znašli v nekem drugem svetu, kjer ima mir vonj po smodniku in krvi. To je ta novi ne-mir, ki nam ga obljubljajo novodobni teroristi.
Evropa ne more biti dolina miru
Praktično vsi mediji so poudarjali informacijo, da naj bi bil vsaj eden od napadalcev identificiran kot sirski begunec z balkanske poti. Slovenski mediji so si pozneje oddahnili, češ, hvala bogu, da ni šel skozi Slovenijo. Kot da bi to kar koli posebnega pomenilo. Del analitikov je iz tega izpeljal sklep, da je izkoriščanje begunskega vala, če ne že kar njegovo strateško načrtovanje, delo te iste Islamske države. Od tu dalje se snežna kepa ksenofobije nezadržno kotali in veča do enormnih proporcev. Novi poljski minister za evropske zadeve Konrad Szymanski se nič ne obotavlja, da v prvi reakciji na pariško tragedijo oznani, da Poljska ne bo spoštovala skupnih EU-odločitev o sprejemanju beguncev, in tudi jasno pove, da to zaradi njihove veroizpovedi – islama. Nekaj podobnega govorita na Češkem Miloš Zeman in na Slovaškem Robert Fico. Viktor Orban, še pred kratkim enfant terrible evropske in evroatlantske politike, pa s hitrimi koraki postaja njen najbolj odločen branitelj. Cinično bi lahko pristavili, da se potem ne gre čuditi, da Frontex – evropska agencija s sedežem v Varšavi, ki naj bi skrbela za varnost na evropskih zunanjih mejah – zares ni na pravem mestu.
Kje je v tej vojni Slovenija, kaj je isto in kaj drugače? Slovenija je bila v času najave prve protiteroristične vojne formalno še zunaj evropskih in evroatlantskih povezav. Čeprav večina domače politike ni bila naklonjena Bushevemu križarskemu globalnemu pohodu in ni verjela v dokaze, da Sadam Husein poseduje kemično orožje (vsaj tako trdijo danes), ki naj bi bilo casus belli za vojno zoper Irak, je pragmatično vseeno pristala na vilensko izjavo, ki je v takratnih zaostrenih razmerah pomenila ključ do vabila za članstvo v Natu. Ko je do vojne dejansko prišlo, pa se spominjamo zmedenega obnašanja Ropove vlade, ki je najprej bila, potem pa spet ne članica koalicije voljnih, na koncu je v Natovih podpornih silah v Iraku pristala s simbolnim parom častnikov za povezavo. Tudi danes ni dosti drugače, zgodovina se rada ponavlja. Ko je Obama Slovenijo avtomatsko uvrstil na seznam protiasadovske koalicije, je šele po nekaj prerekanja in pojasnjevanja Slovenija pristala, da tam tudi ostane.
Zdaj je Slovenija članica EU in Nata. Njena mednarodna varnostna in obrambna politika je v temelju opredeljena z lizbonsko (EU) in washingtonsko pogodbo (Nato), odločitvami evropskega sveta iz leta 2013 in 2015 ter Natovih vrhov od leta 2004 dalje, še zlati iz leta 2014. Operacionalizirana je z odločitvami sveta zunanjih in obrambnih ministrov EU ter severnoatlantskega sveta Nata. Njeno polje samostojnega delovanja je skrčeno v primerjavi z obdobjem pred članstvom v obeh povezavah. Nova vilenska izjava tako formalno ni mogoča, vendar to še ne pomeni, da v strukturah EU in Nata vseeno ni mogoče doseči politik, ki se jih Sloveniji zaradi pritiska konsenza ne bi uspelo ubraniti, čeprav morda niso (več) v njenem neposrednem političnem ali varnostnem interesu. Čisto po naključju Bojan Grobovšek samo teden pred pariško tragedijo v Financah opozarja, da se morajo države, tudi Slovenija, ki jim je bilo do zdaj prihranjeno gorje človeških žrtev v terorističnih/protiterirističnih aktivnostih, v novonastalih razmerah v svetu pripraviti tudi na takšne žrtve in izzive njihovi notranji varnosti in trdnosti. Pa tudi na resnično zavezo solidarnosti.
Ko je konec marca 2015 pri predsedniku Borutu Pahorju v okviru razprav Slovenija 2030 potekala razprava o vzdržnosti miru, nevarnosti vojne in mestu Slovenije v svetu, je prevladala ocena, da je Evropa sposobna pravočasno preprečiti globljo in dolgotrajnejšo destabilizacijo in konflikt. Vendar je tudi opozorila, da so krize in konflikti stalnica našega življenja, ki v večji ali manjši meri vplivajo in bodo tudi v prihodnje vplivali na našo dejansko in percipirano varnost. France Štiglic nam je s filmom Dolina miru pokazal, da Slovenija sredi vojne vihre ne more biti takšna dolina. Danes bi verjetno posnel film o Evropi z enakim sporočilom. Vojna vihra bi se tokrat imenovala druga protiteroristična vojna.
