Države nimajo prijateljev
Slovenija je otrok »konca zgodovine«, hladne vojne kot samostojna država ni nikoli zares (do)živela, zato se danes težko sooča z dejstvom, da je četrtstoletno obdobje pohladnovojne ureditve sveta za nami in da vstopamo v obdobje nove globalne konfrontacije. To pomeni, da se moramo sprijazniti tudi z dejstvom, da s tem zapuščamo pogled na svet, ki je obetal, da bodo univerzalne vrednote, tj. tiste, katerim sami pripadamo, globalno prevladale in da se bo svet postopoma urejal po njih. Namesto tega smo priče vrnitvi klasične geopolitike, torej prevladi interesov – v primeru držav nacionalnih interesov, v primeru nedržavnih akterjev pa njihovih ideoloških, religioznih ali drugih specifičnih interesov. Videti je kot romantična zabloda, da je bil padec berlinskega zidu zmaga ideje svobode, demokracije, človekovih pravic, vladavine prava nad tiranijo komunizma. Morda pa je vendarle šlo za zmago ene sile nad drugo, ZDA nad SZ. Ko se sedaj druga sila, Ruska federacija, po četrt stoletja poniževanja kot poraženka v hladni vojni ponovno postavlja na lastne noge, se obnavlja tudi konflikt, ki se v odsotnosti ideološke preobleke kaže v svoji razgaljeni obliki konfrontiranja nacionalnih interesov v geopolitičnem trikotniku Evropa-Rusija-Amerika. Prijatelji v mednarodnih odnosih so vse bolj redki, državni (nacionalni) interesi so vse bolj prevladujoči. Spet pridobiva težo maksima: države nimajo prijateljev, samo interese.
Če se sprijaznimo s tem, da se vojna pete generacije dejansko že dogaja, na evropskem vojskovališču vsaj od začetka ukrajinske krize, potem se dogaja tudi nam, kot delu »Zahoda« in članici Nata. Kako Slovenija doživlja propagandno vojno in kako dovzetna je za dezinformacije, v kolikšni meri so ranljivi njena energetska politika in gospodarstvo, infrastruktura, kakšna je obrambna vrednost njenih obrambnih in varnostnih sil? Na družabnih omrežjih smo priče eksponencialni porasti rusofilov in amerofobov ter povečani nestrpnosti in radikalnosti njihovih stališč. Je to res zgolj reakcija na lastne notranjepolitične in socialne zagate ali pa smo dejansko predmet intenzivnega, prikritega »napada«?
Trend geopolitičnega zaostrovanja bo z globalne ravni prej ali slej imel tudi bolj regionalne, celo bilateralne negativne učinke. To pomeni, da bo Slovenija v zunanjih očeh percipirana tudi s stališča svoje geostrateške lege. Te percepcije ves čas naše državnosti na varnostnem področju nismo kaj prida zaznavali in upoštevali. Še pred desetletjem se je Rusija šalila, da bi bila zadovoljna, če bi bila Slovenija edina nova članica Nata, ker nas je dojemala daleč od svoje bližnje soseščine, brez vojaške vrednosti in geostrateškega pomena. Ali danes še vedno razmišlja tako? Bodo Postojnska vrata ponovno pridobila pomen strateškega ozkega grla na evropskem južnem krilu? Konec sedemdesetih let je angleški general, lord John Hackett napisal uspešnico Tretja svetovna vojna – nepovedana zgodba, ki se začne prav na Postojnskih vratih. Tudi eden vodilnih sodobnih geopolitikov, George Freedman, direktor Stratfora, v svoji knjigi The Next 100 Years predvideva, da bi se naslednji večji evropski vojaški konflikt lahko začel nedaleč od nas – v nekdanji Krajini, na zgodovinski ločnici med krščansko Evropo in islamsko Turčijo. Obnavljanje geostrateške in geopolitične prelomnice med pomorsko in kontinentalno Evropo nas lahko razpolovi, kot nas je že razpolavljalo v preteklosti (rapalska meja od Triglava do Snežnika). Kaj to pomeni s stališča nacionalne obrambe in kaj s stališča zavezništva? Lahko pričakujemo stalno ali občasno stacioniranje slovenskih sil na ozemljih drugih držav članic ali pa novo prerazporeditev sil in posledično stalno ali občasno stacioniranje zavezniških sil, vzpostavo stalnih skladišč opreme in oborožitve, centrov za urjenje ali vsaj poveljevalnih in komunikacijskih struktur na našem ozemlju? Ameriški Defense News v svoji zadnji številki piše o pospešenem nastajanju nepretrganega loka »Atlantske odločnosti« – ameriških/Natovih vojaških oporišč od Baltika do Črnega morja. Slovenija med njimi ni omenjena, vendar se postavlja vprašanje, kako dolgo še oziroma zakaj je izpuščena.
Geostrateški položaj Slovenije in dva odstotka
Če rusko posredovanje v Ukrajini s stališča pete generacije vojskovanja predstavlja primer uspešne ofenzivne hibridne vojne, potem slovenska osamosvojitev predstavlja uspešen primer obrambne hibridne vojne, še preden je bil ta izraz vpeljan v ameriško ter kasneje v natovsko in tudi rusko vojaško misel. Jugoslovanska armada, ki je pripadala tretji generaciji mobilnega vojskovanja, kljub svoji kvantitativni superiornosti ni bila kos Sloveniji, ki je svojo obrambo zasnovala na načelih, ki jim danes pravimo četrta oziroma peta generacija vojskovanja. V zavezništvu je to naša komparativna prednost. Smo edina zaveznica, ki ima svojo konkretno realno vojaško izkušnjo, ki presega klasične modele kinetičnega vojskovanja iz preteklosti in ki je relevantna za prihodnost in verodostojnost Nata. Slovenija je dokazani primer, da sistem deluje ne samo na ofenzivni, temveč tudi na defenzivni strani. Ko Nato desperatno išče odgovore na izzive prihodnosti, bi morali bolj samozavestno predstaviti, kako je Slovenija zmagala v začetku devetdesetih let. Potem bi morda končno odpadlo neproduktivno ameriško vztrajanje pri zahtevi »dveh odstotkov«, ki vsaj v njihovih očeh ločuje bolj zaupanja vredne zaveznice od manj vrednih.
V primeru nadaljnjega geostrateškega zaostrovanja si težko predstavljamo posredovanje EU ali Nata v vlogi »mirovnih« sil. Prvič zato, ker bo imel zlasti Nato dovolj dela na domačem dvorišču v smislu vračanja k tradicionalnim nalogam obrambe držav članic, in drugič, ker se mu bo Rusija na mednarodni sceni še bolj odločno in aktivno zoperstavljala. Tudi nedavno Junckerjevo navijanje za »evropsko vojsko« ni nikogar zares impresioniralo. Ruski zunanji minister Lavrov se je na letošnji münchenski varnostni konferenci provokativno spraševal, kakšna je perspektiva mednarodne varnosti – z Rusijo, brez Rusije ali zoper Rusijo. Pomen in vlogo bosta okrepili obe organizaciji, katerih enakopravni član je tudi Ruska federacija, tj. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi in OZN. Iz delovanja OVSE se lahko marsičesa naučimo tudi za današnji čas, zato bi ji veljalo posvetiti več pozornosti. Ob robu lanske generalne skupščine OZN je potekalo posebno zasedanje 31 držav članic, ki želijo povrniti pomen in vlogo mirovnih operacij ZN kot glavnega, univerzalnega kriznega mehanizma svetovne organizacije. Slovenije ni bilo med udeleženkami. Tudi letos, ko na različnih koncih sveta potekajo regionalne delavnice na to temo, Slovenije ni zraven. Evropske konference februarja v Amsterdamu se je udeležila zgolj na nižji strokovni ravni. Slovenija je v New York v sestavo svoje diplomatske misije nedavno poslala generala Dobrana Božiča, predtem načelnika generalštaba. S strani je to videti kot signal svetovni organizaciji, da želi Slovenija biti bolj prisotna in aktivna na tem področju delovanja OZN. Od znotraj pa, da je pač varno »parkirala« še enega visokega vojaškega častnika, s katerim ni vedela kaj početi doma. Dejstvo je, da se s sedanjim vlaganjem v varnostno-obrambni sistem slovenske možnosti za aktivno prispevanje h globalnemu ali vsaj regionalnemu kriznemu upravljanju še nadalje krčijo. Sodelovanje v mednarodnih misijah ni več (ali pa kmalu ne bo več) stvar politično-varnostne ocene oportunosti takšnega angažiranja, temveč grobega dejstva, da za takšne naloge nima denarja, ne za plače ne za opremo.
Ekonomika vojne
V vojni vsakdo plača. Razlika je samo v ceni. Poraženec plača več kot zmagovalec. Vojni se je mogoče izogniti, kadar ena stran oceni, da bi bila cena zmage previsoka za doseganje postavljenih ciljev in se zato v končni instanci ne bi »splačala«. Vendar to velja za vojne, v katerih so glavni akterji države, kar je bil primer v prvih treh generacijah modernega vojskovanja. Pri sodobnih vojnah četrte ali pete generacije se menja sam temeljni postulat vojne – njena cena. Ko se cena vojne ne izračunava več s številom mrtvih, ranjenih in razseljenih in v milijardah materialnih stroškov uničenja, se postavlja temeljna dilema, kdaj in zakaj se nekomu vojna »splača«, oziroma dilema, kdo v vojni je zmagovalec in kdo poraženec. Kajti kar je za državo zmaga, je lahko zmaga tudi za nedržavne akterje. Primer Charlie v Parizu je takšen primer. Francija, Evropa, ves zahodni demokratični svet je zmagal: v dveh dneh so odkrili in ubili teroriste, zagotovili globalni val solidarnosti, demonstrirali odločenost za spopad s terorizmom ter okrepili protiteroristično fronto v državi in v EU. Toda tudi Isis, Al Kaida in številni posamezniki širom sveta, ki z njima simpatizirajo, so z nezaslišano medijsko pozornostjo dobili nov stimulus za svoja prepričanja, povečal se je dotok novih borcev, namesto iz bolje zastražene Evrope sedaj prihajajo iz Azije in Afrike. Francija, ki se še vedno sooča s težko finančno in ekonomsko situacijo, je za novo raven varnosti čez noč plačala enormno finančno ceno. Problem pete generacije vojskovanja je, da nasprotni strani ne uporabljata enakega cenika. Vojno je mogoče preprečiti le tako, da odkrijemo nasprotnikov cenik ter ceno vojne izračunamo v njegovih, ne naših cenah. Vendar tega še nismo sposobni. Svet vidimo in merimo po svoji podobi in s svojimi merili.
Kako realno oceniti varnostno stanje v Sloveniji, da ne bi po eni strani zapadali v ceneno in za dnevno politiko prikladno prikazovanje zunanjega sovražnika oziroma si na drugi strani nekritično zatiskali oči pred realnostjo sveta zaradi želje po ohranjanju zablode o Sloveniji kot idilični »Dolini miru«? Nova zunanjepolitična strategija Slovenije mora poleg sveta tekmovanja idej upoštevati tudi vse bolj kruti svet konfrontiranja interesov. Zato politične stranke, ki bodo pri končnem oblikovanju deklaracije imele zadnjo besedo, potrebujejo določeno mero realizma in treznega pogleda na svet, ki bo merilo njihove državniške zrelosti. To si državljani zaslužimo.
