Nekdanji slovenski veleposlanik v Parizu Janez Šumrada je izgubil tožbo proti naši časopisni hiši. Deset tisoč evrov odškodnine je zahteval zaradi članka, v katerem sta Meta Roglič in Miča Vipotnik poročali o kazenski ovadbi, ki so jo zoper njega spisali kriminalisti in jo poslali na tožilstvo. Sodišče je ugotovilo, da so Šumradovi očitki neutemeljeni, in tožbo zavrnilo, tožnik pa mora Dnevniku plačati tudi vse pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
V maja 2012 objavljenem članku je bil govor o domnevnih nepravilnostih pri porabi sredstev na veleposlaništvu v Franciji med letoma 2006 in 2010, ko ga je vodil Šumrada. Najbolj so ga zbodle navedbe, da je bila proti njemu vložena ovadba zaradi poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Pa še, da naj bi proračun oškodoval za 350.000 evrov in da si je »po naših informacijah iz proračunskih sredstev nabavil stanovanje v Parizu« (v tožbi je navedel, da je bil to ženin nakup). Zmotila ga je tudi poved, da je »v diplomatskih krogih mogoče slišati, da naj bi za nakup stanovanja trošil denar, namenjen za najemnino rezidence, opozarjajo pa tudi na enormne zneske, ki mu jih je ministrstvo odobrilo za reprezentanco«. Tožil je tudi zaradi fotografije, objavljene ob članku – na njej je bil upodobljen plakat, s katerim je leta 2004 na listi SDS kandidiral za poslanca.
Sodišče je ugotovilo, da je bila proti Šumradi v času objave članka res vložena kazenska ovadba. Sumili so ga več zlorab uradnega položaja ter mu očitali okoli 245.000 evrov »težko« oškodovanje javnih sredstev (tožilstvo je ovadbo kasneje zavrglo in niso ga preganjali). Dejstvo je tudi, da je zunanje ministrstvo takrat opravilo inšpekcijski nadzor na veleposlaništvu v Parizu in ugotovilo več nepravilnosti – prekomerno porabo sredstev za reprezentanco in najem rezidence, sporno zaposlovanje in tako dalje. Od leta 2006 do 2009 so, na primer, za reprezentanco porabili 51.800 evrov preveč, od leta 2006 do 2010 pa limit za najem rezidence z garažo vred presegli za 85.700 evrov.
Lahko bi povedal svojo plat
Novinarki sta za članek uporabili podatke pristojnih institucij, pa tudi neuradne informacije. Uradno sta izvedeli, da proti Šumradi teče predkazenski postopek, za katera kazniva dejanja in za kakšno oškodovanje proračuna naj bi šlo, pa je Vipotnikova izvedela od neuradnega vira. Rogličeva je dobila uradno potrjen podatek o inšpekcijskem nadzoru, diplomatski viri pa so ji nato povedali, da je Šumrada zelo prekoračeval limite za najem stanovanja in reprezentanco ter da naj bi iz tega denarja kupil stanovanje v Parizu. Po njihovem pripovedovanju je nakup stanovanja preiskoval tudi inšpektor.
Sodišče je ocenilo, da so navedbe v članku temeljile na zanesljivih informacijah in virih ter da sta imeli avtorici zadostne razloge, da verjameta v resničnost objavljenega. Menilo je, da je imel tudi Šumrada možnost, da pove svojo plat medalje, čeprav je to zanikal. Sodnica Sabina Lavrič je namreč verjela Rogličevi, da mu je telefonirala in poskušala pridobiti njegovo izjavo, a na vprašanja ni hotel odgovarjati. Novinarka je namreč podrobno opisala njun pogovor. Prav tako po mnenju sodišča ni res, da je bil namen objave politični obračun in diskreditacija. V resnici je šlo za sum nepravilne porabe proračunskih sredstev, pisanje o tem pa je v javnem interesu. Tudi tožnikovo trditev, da bi morali za objavo fotografije ob članku imeti njegovo soglasje, je sodišče zavrnilo. Kot piše v sodbi, objava fotografije, posnete na javnem kraju, ni primerljiva z objavo osebne fotografije. V konkretnem primeru je treba dati pravici do svobode izražanja prednost pred pravico do zasebnosti, piše v sodbi, ki še ni pravnomočna.
