A takšnih naključij in domala čudežnih rešitev iz na videz izgubljenega položaja se je pri Zidarju v letih po zlomu SCT nabralo že sumljivo veliko. Začelo se je s plenjenjem zdravih delov SCT, ki jih je Zidar pred očmi državnih bank prenesel v last svojega poštnega nabiralnika v Dubaju. Sledila je več kot sporna prisilna poravnava. Tik pred vložitvijo predloga zanjo se je Petrol od posameznih Zidarjevih odvetnikov odločil kupovati terjatve do SCT. Prisilno poravnavo je sodišče – seveda po naključju – sprva zaupalo kar soprogi lastnika GPG, Zidarjevega poslovnega partnerja. Nato jo je vodila nekdanja uslužbenka SRD, ki je domnevno samovoljno podaljševala poroštva Zidarjevi nemški družbi, znani iz časa osamosvojitvenih orožarskih poslov. Že po tem, ko so pogovori o reševanju SCT prek »črnih fondov« v tujini padli v vodo, se je izkazalo, da je osem milijonov evrov premoženja SCT brez vednosti sodišča končalo v rokah neznanega podjetnika iz Srbije.
K temu dodajmo še Zidarjevo domnevno sumljivo zdravstveno imuniteto pred slovenskimi zapori, ki ga ne moti pri rednih potovanjih v Švico, gotovinsko poslovanje prek slamnatih mož, družinsko kupovanje nepremičnin na Obali in bančne izpiske, ki dokazujejo večmilijonske pologe na bančne račune v Sloveniji in Avstriji. Vse to seveda ob tem, da so upniki v stečaju SCT prijavili za več kot pol milijarde evrov terjatev. Trditi, da se Ivan Zidar posmehuje pravni državi, bi bilo zato podcenjujoče in le deloma točno. Prej bo namreč držalo, da jo razgalja. Zidar ni obšel pravne države, ampak nam je le – s pomočjo vojske odvetnikov, ki jih redno menjuje – pokazal, kaj ta v resnici je.
Podoba, ki jo vidimo, nas lahko skrbi. V njej se nakazuje sodna veja oblasti, ki osebo ob »procesnih napakah« pošlje v stečaj, nato zadevo čez nekaj mesecev vrne v ponovno odločanje in – kot je pokazal primer T2 – ta cirkus nato še enkrat ponovi. Vidimo neštete manevre za skrivanje premoženja, ki jih država ne more dohajati (Zidar je bil med prvimi »uporabniki« instituta zemljiškega dolga), in insolvenčne postopke, ki jih obvladujejo upraviteljsko-menedžerske naveze. Pa državo, ki ščiti dolžnike, ampak zgolj velike ali – če želite – privilegirane, in zapore ob koncu tedna, v katerih se rojevajo novi poslovni podvigi… Ob vseh institutih, ki omogočajo sledenje posameznikovemu premoženju, zadnji incident pred Zidarjevo hišo nakazuje, da njegov imperij očitno še vedno nemoteno posluje, le da zdaj prek kuvert in sorodnikov kurirjev.
Zgodba o Zidarju je zato tisto, kar si pravna država lahko najmanj želi. Nikakor ne gre podcenjevati njenih širših učinkov. Od dejstva, da gre za nekdanjega izbranca partijskih vrhov, ki je že ob osamosvojitvi spletel več kot dobre vezi, in varuha številnih državnih skrivnosti (Gotenica, kupovanje orožja, LHB, dogovori z Janševimi posredniki), ki je posloval z vsemi, do občutka, da ga ista »globoka država«, ki jo je soustvarjal, zdaj rešuje, je namreč le korak. Ta pa je v času, ko se javni prostor odpira populizmom vseh vrst, vse manjši.
