Vaši časi so mimo
Poglejmo torej nekaj Zidarjevih prerokb:
»Pri avtocestah smo tako ali drugače povezani vsi slovenski izvajalci in mnogi proizvajalci, tako da ima stvar širše razsežnosti. Seže v cementarne, železarne... Moja konkurenca v tujini ve, kdo sem, s kom obedujem, s kom sem v tej državi na ti. Če torej kljub nesporni kakovosti in več kot konkurenčni ceni doma ne morem dobiti posla, kako ga bom v tujini?!«
SCT je bil vrhunska šola za vrsto strokovnjakov. Bila je obče koristna. »Dajemo milijone za bolnišnice, za posodobitev zobozdravstva, onkološki inštitut, pediatrično kliniko, ortopedijo, za obnavljanje in ohranjanje kulturne in zgodovinske dediščine, dobrodelnost, šport... Mislite, da bo dajal Italijan, Avstrijec?! Je Slovenija tako bogata država, da se temu lahko odreče, ne da bi škodovala državljanom?« se je spraševal Zidar.
Še kako prav je imel. »Na Trojanah ni bila izbrana boljša, hitrejša in cenejša varianta, ampak najtežja in najdražja. Še bodo šoki. Z Italijani je šlo za umazan posel. Nam gre za širši interes, delovna mesta, tujcu ne! Nekdo iz Darsa je izdajal podatke, Italijanom celo delal kalkulacije. Dars je le poslušen uresničevalec nalog z državnega vrha. Ne vem, zakaj smo tudi sicer do Italijanov tako hlapčevski. Zamisel o ustanovitvi Darsa je moja, le da so mi jo povsem spridili. Zamislil sem si ga kot delniško družbo bank, gradbincev, cementarn, železarn, vseh, ki sodelujejo pri avtocestnem programu in s tem služijo interesom slovenskega nacionalnega gospodarstva. Šlo naj bi za strogo namenska sredstva zgolj za ta program, s tem podporo gospodarstvu in nova delovna mesta. Pomena delovnih mest sem se zavedal že tedaj in danes bi se ga morali vsi! Toda država je razbila vse velike sisteme. Krivda za to je že gromozanska in bo še rasla. Eden od ministrov mi je kar naravnost zabrusil: 'Gospod Zidar, vaši časi so mimo!'«
Slovenijo smo dali
Ne dajmo Slovenije, je bila takrat ena od Zidarjevih poslovnih parol. »Morda bo treba res hitro premisliti tudi o tožbah proti nadzornemu svetu Darsa. In kakšnemu ministru. SCT zbuja strah tuji konkurenci z znanjem, sposobnostmi, celo že s tehnologijo. S svojimi mednarodnimi izkušnjami ne poznam evropske države, ki bi take projekte prepustila tujcu. Niti ene, pa naj je razvita ali nerazvita! Meni so tujci naravnost grozili, da me bodo likvidirali, SCT pa uničili. Država bi morala ščititi gospodarstvo Slovenije, njeni interesi pa so, vsaj na tem področju, hudo skrivnostni. Gotovo pa sporni in obče škodljivi!«
Zidarjeve napovedi so res preroške, po vrsti uresničene, preverjamo jih pri Oskarju Komacu, sekretarju ROS delavcev gradbeništva v ZSSS: »Brezposelnost postaja največji problem, uničili smo velik del industrije z njenim prenosom iz Evrope, v Sloveniji nam je uspelo uničiti tudi gradbeništvo, zato ni čudno, da delovnih mest preprosto ni in jih z zdajšnjim načinom razmišljanja tudi ne bo. Kapitalizem in socializem sta potrebovala delavce, postkapitalizem in postsocializem razmišljata predvsem, kako jih čim več odpustiti.«
Zidar je torej imel prav?
»Vaš pogovor z njim sem prebral, v dobršni meri je res imel prav. Izgubili smo 60 odstotkov vrednosti poslov, 40 odstotkov zaposlenih...«
Posledica tajkunizacije?
»To trditi je modno, drži pa ne! Prevzemi so gotovo izčrpavali podjetja, toda gre za koktajl vzrokov. Kriza, upad poslov, nore poteze države, nora zakonodaja, o javnem naročanju denimo, in družbe so se začele boriti med seboj, dajale nevzdržne popuste, ki niso krili niti stroškov materiala, niso plačevale podizvajalcev...«
Očitki sindikatu so številni, ker tega ni preprečil.
»Sindikat ni policija, ni tožilstvo, ni sodišče, še manj zakonodajalec. Mi smo ščitili naše člane, kolikor smo le mogli. Barabe se ne rodijo, okolje je tisto, ki sproža določena ravnanja. Vem, kako so bankirji dobesedno letali za direktorji in jim ponujali kredite. Tudi za prevzeme. Prodalo se je vse, kar se je zgradilo, za med, tajkuni so se v onem času vedli racionalno.«
Sindikalistom očitajo, da ste zastareli, da ne sledite toku časa...
»Res sem gradbeni tehnik, imam pa tudi diplomo iz ekonomije in pišem magisterij iz trajnostnega razvoja. Tokovi časa so mi še kako jasni. Če okolje dopušča, bodo ljudje počeli marsikaj. Svetovna kriza je prišla, ker so države deregulirale bančni sistem in ga spustile iz rok. Imamo dve cementarni, vsaka dela pol leta in pol leta stoji. Že to kaže položaj gradbeništva. Ceste pa asfaltiramo, namesto da bi jih betonirali...«
Draga cenenost
Asfalt je cenejši.
»Malo. A je iz uvožene nafte, beton iz domačih surovin. Betonsko cestišče je bolj ekološko, trajnejše, varnejše, zaposli vse domače resurse, vpliva na vse gospodarstvo, daje nova delovna mesta, kaj je torej cenejše?! Vodne elektrarne na Savi, 90 odstotkov zanje lahko naredimo doma, od stavb do turbin, vse imamo, poslov in delovnih mest nam manjka.«
Spet bodo očitki o sindikatih, zazrtih v stare čase, šraufciger sindikalistih...
»Bankirji se morajo obrzdati, ne glede na to, koliko bo to stalo, ker sami ne gledajo na to, koliko njihove napake lahko stanejo vse okoli njih. 'Pri sedanji privatizaciji gre za privatizacijo dobičkarjev in podržavljanje izgubarjev. Banke so od države dobile denar in sedaj delajo po starem sistemu naprej.' Tega ni rekel sindikalist, ampak Paul Krugman, Nobelov nagrajenec za ekonomijo. Zagon gospodarske rasti mora postati absolutna prioriteta vlade. V rastočem gospodarstvu se bodo lažje razdolžila podjetja in gospodinjstva.«
Zakaj tega ne vidi vlada?
»Vladajoče elite so globoko okužene z neoliberalizmom, pri tem ni nobene bistvene razlike med levimi, desnimi, sredinskimi... Radi bi sedeli na nemško-francoskem vlaku, ne vidimo pa, da pelje v predor brez izhoda. Je treba še bolj zategniti pas, da bomo dojeli? Se moramo izstradati do smrti?«
